1. POSTNA NEDELJA – BOŽJA PREMOČ NAD HUDIČEM
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 4,1-11)
Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.
PRIDIGA: SKUŠNJAVA IN PADEC, SKUŠNJAVA IN ZMAGA
/ 1 Mz 2,7-9;3,1-9 /
Prazgodovina v Svetem pismu je teološki prikaz, ki naj bi utemeljil zgodovino odrešenja. Tu je povedano vse, kar je bistveno o Bogu in človeku. Drevo življenja naj bi predstavljalo človekovo nesmrtnost. Z njega bi bilo potrebno jesti redno.
Drugo drevo – drevo spoznanja dobrega in hudega – bi morala spoštovati, kajti samo Bog ima pravico določati kaj je dobro in kaj zlo. Ker sta kljub temu jedla, sta odkrila svojo nagoto. Zrasla je zavest krivde, lastne omejenosti in nezadostnosti pred Bogom in pred samim seboj.
Tretje poglavje pojasnjuje izvor zla in trpljenja Božjemu stvarstvu, ki je samo na sebi dobro. To je basen. Kača se v laži pretvarja: »Ali je res Bog rekel….«. Eva odgovarja, kačo popravi in ponovi Božje naročilo. Kača zanika kazen, nato pa nemogoča kačina trditev postane verjetna in s tem tudi skušnjava. To se zgodi vsakokrat, ko človek več ne zaupa Bogu. Nevera je korenina greha, ki izhaja iz človeka. Čutno zadovoljstvo in ugodje ter želja po vedno udobnejšem življenju postane povod za greh. Posledica greha sta sramovanje in strah pred Bogom.
Bog je s svojo stvaritvijo v odnosu milostno podarjenega prijateljstva. Ustvarjeno bitje mora postaviti pred svobodno izbiro. Čeprav ve, da se človek tej svobodi izbire ne bo uprl skušnjavi, da bi bil kakor Bog, še globlje ve, da bo eden dosegel zmago nad njo. Kdor hoče preiskati »globine zla«, izgubi okus za dobro in za spoznanje dobrega, ki je Bog. In ker je dobro resnica, in hudo laž, zapade človek, ki greši, v globoko nevednost.
/ Rim 5,12-19 /
Po nepokorščini enega smo postali grešni, po pokorščini enega so mnogi postali pravični. Iz odlomka spoznavamo dva reda: red greha in red pravičnosti. Adam – oče človeštva – je svojim potomcem zapustil dediščino smrti. Ali pa so vsi grehi človeštva vključeni v Adamovi nepokorščini. Nekateri razlagalci se nagibajo k temu, da so v Adamu vsi grešili. S tem naj bi Pavel mislil na osebne grehe. Po njih naj bi moč greha, ki ga je v svet uvedel Adam, povzročili njegovo posledico – to je smrt. Adam ni le zgodovinski posameznik, ampak tudi osebnost, ki vključuje vse človeštvo. Iz tega razloga vidi Pavel v Adamu podobo Kristusa. Grehi med Adamom in Mojzesom so imeli za posledico moč smrti. Adamova nepokorščina je postavila vse človeštvo v nasprotje Bogu. V njegovem grehu so vsi grešili. Zato bodo v pokorščini enega mnogi postali pravični.
Stopnjevanje greha v vsem človeštvu odtehta pokorščina enega, ki ni zasebnik, ampak človek, ki pred Bogom predstavlja vse ljudi: njegov upor proti skušnjavi ima tako moč, da »pripomore vsem k zveličanju«. Vsi ljudje na podlagi Jezusovega dejanja prejmemo ponujeno milost pravičnosti, Božjega otroštva, milostno podarjeno svobodo, da se odločamo za pravičnost. S tem pa tudi svobodo, da se odločimo za hojo za Kristusom v prihajajočem času pokore.
/ Mt 4,1-11 /
Jezus je novi Izrael. Je zmagovalec v puščavi. Noče uporabljati duhovnih sil za zemeljske cilje. Jezus je novi Mojzes. Ko je po krstu poln Svetega Duha prišel, ga je hudič skušal. Prvo Jezusovo dejanje v moči Svetega Duha je bilo, da je odšel v puščavo in se spoprijel s satanovo močjo. Hudi duh prevzetno razlaga, kakor da ima na voljo politično oblast nad svetom in jo ponuja Jezusu, da bi bil zemeljski Mesija, kar pričakujejo sodobniki. Jezus zmaga in prejme darove službe angelov, ki pomeni Božjo pomoč, ki si je Jezus ni hotel sam priskrbeti zase, kot mu je prišepetaval satan. Skušnjava ga vodi k nepokorščini svojemu Božjemu poslanstvu. Jezus v skušnjavi spozna moč hudega in moč dobrega, Boga in se v pristni človeški svobodi odloči za dobro. Tri Božje besede iz Svetega pisma so dovolj, da hudičeve lažnive svetopisemske citate oslabijo (Shakespeare: hudič zna citirati Sveto pismo za svoje cilje). Pokorščina Bogu povzdigne svobodo izbire v popolno svobodo.
Tone Kompare, župnik