1. VELIKONOČNA SVEČA – sveto znamenje
/ Predstavitev svetih znamenj pred sv. mašo ob 10.00 uri / Alenka Črtanec /
V mesecu novembru še bolj pogosto kot sicer prižigamo sveče. Pred svetimi podobami, na grobovih, v domovih. Danes smo prižgali prvo svečo na adventnem venčku, v pričakovanju, da se bo rodil Jezus v mojem in tvojem srcu. Sveča in svetilka sta že od četrtega stoletja krščanski znamenji. Pred tem sta bili pomembni tudi za druge vere. Prve svetilke so bile lončene skledice, oljenke. Sveče iz čebeljega voska so imele tudi verski pomen. Njihova svetloba je razsvetljevala temo in bila prispodoba za bivanje človeka kot pot iz teme v svetlobo. Kristjani so prevzeli to svetlobno znamenje, saj je Jezus večkrat dejal: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«( Jn8, 12)
Luč, ki jo daje sveča je predpodoba tistega, kar kristjan v veri pričakuje ob vstajenju. Velikonočno svečo, ki zagori na vigilijo ob ognju pred cerkvijo v procesiji ponesemo v temno cerkev. Na poti se trikrat ustavi, ko zadoni klic« Kristusova luč!«. Velikonočna sveča presvetli celotno cerkev in se ustavi na visokem svečniku, kjer jo duhovnik pokadi s kadilom. Takoj nato zadoni velikonočna hvalnica, ki spominja na velikonočno jagnje, izhod Izraelcev iz sužnosti in povzame odrešenjsko zgodovino. Glavni spomin pa seže na Kristusov prehod iz smrti v vstajenje. Velikonočna sveča stoji v prezbiteriju vseh petdeset dni v velikonočnem času. Prižgana je med bogoslužjem, ob krščevanju (z njeno lučjo zagori krstna sveča). Njena luč naj bi zagorela tudi na dan pogreba ob pogrebni sv. maši, saj je smrt kristjana njegova osebna velika noč.
Kristjani v hvaležnosti zbrani v tej čudoviti svetlobi prosimo vsemogočnega Boga za odpuščanje, da On ki me je brez mojih zaslug poklical v sveto službo, lahko na vse nas tukaj zbrane razlije svojo luč in nam pomaga vselej peti hvalnico o Kristusovi luči.
