11. NEDELJA MED LETOM – krst – berilo, evangelij, pridiga – posnetek
Danes nam Cerkev priporoča razmislek o dveh prilikah in kakšen nauk lahko potegnemo iz njiju.
Vsaka parabola ima dve polovici: versko in slikovito (življenjsko). Verska polovica parabole je večkrat neizrečena. Poslušalec jo mora sam izluščiti.
Primer: Božje kraljestvo pride prav tako nezadržno kot žetev za setvijo.
Priliko pa moramo ločiti od alegorije, pri kateri ima vsaka poteza lasten pomen, medtem ko prilika izraža v celoti eno samo versko resničnost.
Primer: prilika o Božjem kraljestvu: od setve (prilika o sejalcu), preko rasti (prilika o rastočem žitu), do žetve (prilika o gorčičnem zrnu).
V prvi priliki Jezus opozarja na lastno rast semena. Kmet ni dal semenu moči za rast, niti ne more vplivati na postopno rast. »Zemlja poraja sama od sebe.« Ne kakor da človek ne bi imel ničesar storiti. Pripraviti mora polje in posejati seme. Toda glavnega dela ne opravlja on, ampak Bog, medtem ko človek »spi ponoči in bdi podnevi, dan za dnem.« Božje kraljestvo ima svojo lastno zakonitost, ki mu ni vsiljena od človeka in ni proizvod tehnike. Jezus sporoča, da je po setvi potrebno potrpežljivo čakati in zaupati v Božjo vsemogočnost brez vsake neučakanosti, ker Božjega kraljestva ne gradijo ljudje, ampak Božja milost.
Primer: pogovarjali smo se o mladinski pastorali v župniji. Po mnogih dobrih in zavzetih predlogih članov sem moral na koncu poudariti, da je za graditev mladinske pastorale potrebna molitev. Moliti morajo mladi, moliti morajo odrasli. Kdorkoli se odloči, da bo redno molil za to, je izreden božji sodelavec na tem področju. Kakor sv. Mala Terezija, ki nikoli ni bila v misijonih, a je vendarle postala zavetnica misijonov. Zakaj? Zaradi molitve, ki jo je vsak dan darovala za to nalogo.
V drugi priliki je poudarek v nasprotju med majhnostjo na začetku in imenitnostjo na koncu. Razraščeni sad, ki se je na začetku človeku zdel tako prezirljivo majhen, se naposled izkaže mnogo večji kakor vse, kar bi mogel človek sam uresničiti. Prilika oznanja Božje delovanje, ki izhaja iz majhnega začetka Jezusovega oznanjevanja in prvotnega občestva čudovito deluje v veliki dovršitvi eshatološkega gospodovanja. NOBENEGA POUDARKA NI NA RAZVOJU, TO JE O RASTI Cerkve, ampak je poudarjeno le nasprotje med začetkom in koncem. Rečeno pa je tudi, da je že v začetku skrita moč za tak razvoj.
Kaj pa žetev? Žetev bo božja, a v prid človeku, ki je pripravil tla in posejal seme. Bog žanje, kjer ni sejal, a žanje v bistvu za oba: Bog namreč postavlja pridnega hlapca čez veliko področje oblasti.
Prilike so bile nerazumljive, dokler jih ni razložil, kar pa je bilo prihranjeno le učencem. Jezusovo oznanjevanje pri mnogih ni imelo uspeha. Prilike so bile razumljive šele, ko spoznamo, da je po Jezusu posegla med ljudi moč samega Boga, ki vzpostavlja svoje kraljevanje.
Tone Kompare, župnik
Poslušajte posnetek