11. POZDRAV MIRU – mašna znamenja
/ Predstavitev svetih znamenj pred sv. mašo ob 10.00 uri / Špela Kert Pust /
Pozdrav miru izraža željo živeti in širiti Gospodov mir in sprejemati bližnjega v vsej njegovi različnosti. Obred pozdrava miru je bil vključen v bogoslužje na podlagi Kristusovega naročila: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti tam pred oltarjem svoj dar, pojdi in se spravi z bratom…« (Mt 5,23-24). Zato duhovnik moli: »Gospod Jezus Kristus, svojim apostolom si rekel: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam…« To pomeni, da je vir pravega miru Bog. Razumevanje z bližnjim pa je predpogoj za to milost in s tem predpogoj za srečanje s Kristusom v obhajilu.
Ker gre za izrazito duhovno sporočilo, ni potrebno, da vsakemu sežemo v roko, ampak, kot pravijo navodila, le najbližjim (RMu 82). V mislih pa podajmo roko svojega srca tudi vsem tistim, ki so predaleč, da bi jih dosegli, in ki so mogoče tako daleč zato, ker z njimi še nismo uredili svojih odnosov, čeprav si to želimo ali se za to trudimo.
Pozdrav miru je »pečat naše molitve«. Liturgiki še razmišljajo, ali naj ta obred vstavijo na mesto, kjer je že bil – torej na konec besednega bogoslužja, kakor je bilo v navadi v prvih stoletjih. To bi bilo potem bolj jasno znamenje sprave z Bogom in konkretno navzočimi. Kajti z Bogom in med seboj spravljeno občestvo je znamenje za notranjo zvezo z Bogom in edinost Cerkve.
Skupnost Cerkve živi iz miru, ki nam ga podarja Gospod. Vsakdo pozna pozdrav Vstalega: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Vstali je naš mir. Zato je smiselno, da pri prejemu evharistije prosimo za mir in prav je, da ga tudi drug drugemu želimo ter iskreno podarimo s stiskom roke.
