25. nedelja med letom
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)
Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogódil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹
Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovóril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«
PRIDIGA:
/ Iz 55, 6-9 /
Gospod je blizu. Človek naj ga išče. Prerok predpostavlja ponižno človekovo vrnitev k Gospodu v srčni skesanosti in ponižni molitvi. Človek mora iskati Boga čeprav ne more razumeti vseh Božjih potov. Bog je sicer vsemogočen, vendar je blizu človeku. Božja pota so vzvišena, vendar se poslužujejo in potrebujejo človeka. Če hoče človek najti Boga, mora zapustiti svojo hudobno pot in opustiti svojo zlobno misel. Toda človek se v svojem napuhu noče ponižati. Noče ravnati kot izgubljeni sin. Misli po človeško, ne po Božje.
Red znotraj sveta bo presežen samo v ravnanju Kristusovih učencev. Božja pota so tako nad človeškimi kakor je nebo visoko nad zemljo. Božje usmiljenje in odpuščanje kot milost vsebuje zahtevo spreobrnjenja. Gledano s strani milosti, je to pravično.
/ Flp 1,20c.-24.27 /
Besedilo je nastalo na Pavlovem drugem misijonskem potovanju. Štelo se je leto 49. Spremljali so ga Sila, Timotej in Luka. To je bilo prvo oznanjevanje v Evropi. Filipi niso imeli shodnice. Zbrali so se ob reki, zunaj mesta. Pavel jih je nekaj krstil, med njimi tudi Lidijo, trgovko s škrlatom. Nastale so težave. S
Pavlom so grdo ravnali. Vrgli so ga v ječo in nato prisilili, da je zapustil mesto. Prisrčnost pisma kaže, da je bil na Filipljane posebno navezan. S to Cerkvijo je ostal trajno povezan. Od te skupnosti je ponovno prejemal darila. Pavel jim piše pismo s kopico spodbud in priporočil za uspešno napredovanje skupnosti. Čeprav je v ječi, se evangelij širi. Vedno je razpoložen, ker ne ve, ali bo iz zapora prišel živ ali mrtev. Razmišlja o življenju v Kristusu: »Živeti je meni Kristus in smrt dobiček«. Smrt pomeni napredek, ker nas približa končnemu vstajenju po vesoljni sodbi. Njih, ki ga potrebujejo pa tudi ne bi rad zapustil. Pismo konča z opominom, predno daje opomine za skupnost. Kristjan je pripadnik nebeškega kraljestva, čigar Gospod je Jezus Kristus, evangelij pa njegova ustavna listina. Če je voljan, mu milost omogoča, da živi v skladu z evangelijem.
Ljudje si želijo dolgega življenja, Pavel bi pa najraje umrl, da bi bil pri Kristusu. Božja volja pa je, da v blagor občestva ostane pri življenju in obrodi sad na zemlji. On ne izbira, temveč prepusti Bogu, da zanj izbere to, kar je boljše. To boljše je samo v izpolnjevanju volje Boga, čigar načrti lahko presegajo želje in hrepenenje apostola, kakor je nebo visoko nad zemljo. Tako tudi misli lastnika vinograda presegajo misli onih, ki delajo veliko ali malo, a so vsekakor za vsakega človeka najboljše in s tem tudi najbolj milosti polne.
/ Mt 20, 1-16 /
Odlomek govori o plačilu. Plačilo je večno življenje. Več delavci niso mogli pričakovati. Človeška mera je postavljena na glavo. Dogodek je vzet iz vsakdanjega življenja. En denar je normalno plačilo za delo enega dne. S prvimi delavci se pogodi za plačilo, z drugimi pove, da bodo dobili pošteno plačilo. Ta okoliščina se že nanaša na obračun. Vsi dobijo po en denar. Na gospodarjevo ravnanje gledajo kot na družbeno krivico. V odgovoru gre Jezusu za ravnanje pravičnosti. Jezus naravnost pove, da so prvi delavci nevoščljivci. Poudarek je v gospodarjevem odgovoru: »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Gospodar je odločitev naredil iz dobrote. Ni hotel oškodovati prvih, ampak obdarovati zadnje. Pri tem koraku misli kot nebeški Oče. Človek njegovo plačilo ne dobi iz pravičnosti ampak iz milosti. Večnega življenje si človek ne more zaslužiti. Bog mu ga daje kot svoboden in zastonjski dar. V tem človeško mišljenje in človeška računica odpovesta. Božje misli so drugačne. Prilika uči, da Bog deli dobrote komur hoče in kolikor hoče in da bo končno plačilo Jezusovim učencem v bistvenem delu za vse enako. Delavci so zgodovinska podoba tistih Jezusovih učencev, ki so iz kakršnega koli razloga menili, da imajo več zaslug za Božje kraljestvo kot drugi, posebno pa tistih poštenih in ozkosrčnih Judov, ki so bili še vedno prepričani, da jih ima Bog rajši, ker so člani izvoljenega ljudstva. Priliko lahko prenesemo na judovstvo in poganstvo. Judje so delali od zgodnjega jutra, pogani pa so prišli šele okrog enajste ure. Oboji pa prejmejo plačilo po svobodni in čezmerni Božji dobroti. Prilika je pomembna za vsak čas in za vsako ljudstvo, ki hoče razumeti osnovno Jezusovo misel. Bog vedno prekorači raven navadne vsakdanje distributivne pravičnosti, zato v Kristusu zahteva, da delamo enako. »Če vaša pravičnost ne bo večja kot pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.«
Tone Kompare, župnik