3. VELIKONOČNA NEDELJA
IzIz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35)
Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«
In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
PRIDIGA:
/ Apd 2,22-28 /
Ta odlomek je vzet iz Petrovega binkoštnega govora. Prikazuje Jezusovo zemeljsko pot: ime, dela, smrt in vstajenje.
Jezus je Nazarejec, iz Nazareta. Njegovo ime pomeni Gospod rešuje. O njegovem javnem delovanju pisatelj pove, da ga je Bog potrdil z močmi, čudeži in znamenji. Znamenja merijo na njegova ozdravljenja. Poudarja, da je Jezus v Božjih rokah. Kljub temu pa je moral prestati nasilno smrt (kakor je Bog predvideval). Zgodovina odrešenja se odvija po Božjem scenariju. Začel se je v Stari zavezi, ko ga je Bog razkril po ustih prerokov. Z Jezusovim prihodom pa se je začelo odločilno obdobje v skladu s časi in trenutki, ki jih je določil Bog. Tega načrta ne morejo ovirati ne človeška nasprotovanja ne nepoznanja. Je neogibno. Če je bil Jezus v Božjih rokah, so bili Rimljani v judovskih, ki so ga usmrtili. V tem govoru neposredno obtožuje svoje poslušalce in govori v drugi osebi, drugače pa v tretji (v Kornelijevi hiši).
Jezusova življenjska pot se ne konča s smrtjo, ampak ga čaka vstajenje in poveličanje. Peter v dokaz navaja 16. psalm kralja Davida: »Svojemu verniku ne boš dal videti jame.« Jezusovo telo resnično ni strohnelo, ampak je vstalo v vsem poveličanju.
Berilo predstavlja izdelani nauk Cerkve, ki jo je prepojil Duh. Peter ga razlaga, da bi dokazal nujnost vstajenja. V Davidovem psalmu molivec izreka »gotovo upanje«, da Bog njegovega telesa ne bo pustil v podzemlju in propadu. To upanje se je izpolnilo s prihodom Svetega Duha v Cerkev. Ta Duh bo priklical tudi naša telesa (kakor Jezusa).
/ 1 Pt 1,17-21 /
Besedilo spominja na molitev Očenaša. Oče naš: Bodite otroško poslušni (v.14). Posvečeno bodi tvoje ime: Bodite tudi sami sveti, kakor tisti, ki vas je poklical. Bog je Oče, ki vodi svoje otroke za roko, zanje skrbi, nikoli jih ne bo zapustil, ker jih neskončno ljubi. »Aba« pomeni, da smo varni v Božji roki. Pri Jezusu je ta zavest varnosti pojem skupnosti in enosti z Očetom. Kristus je kristjanu brat, zato je kristjan Božji sin in Kristusov dedič.
Bog vsakogar sodi nepristransko. Ne dela razlike med ljudmi. Peter svoje poslušalce spodbuja: »Preživite čas svojega bivanja v tujini v spoštljivem strahu!« Ta strah je sinovska bojazen in zaskrbljenost, da morda zaradi svojega ravnanja in življenja ne ugajamo nebeškemu Očetu. Človek, ki je prevzet od ljubezni, želi v vsem spolnjevati Božjo voljo in se boji ob misli, da bi žalil Boga in ga celo izgubil z grehom. Boji se pogubljenja, ker bi bil ločen od Boga in bi ga ne mogel več ljubiti. Vse te besede spominjajo na: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kristjan pripada Bogu in je rešen suženjstva in ujetništva greha in smrti. Cena odkupnine je Jezusovo življenje darovano iz ljubezni. Odkupila nas je predragocena Kristusova kri.
N koncu omenja vstajenje. Peter se pridružuje verovanju prve Cerkve, da je Oče obudil Jezusa in mu dal slavo, ki je bistvena lastnost vstalega Kristusa: »Zakaj če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen (Rim 10,9).
Zakaj je Bog sploh ustvaril ta trpljenja polni, smrti podvrženi svet? Neverujoči vidijo v človeškem življenju nekaj »nesmiselnega«. Krščanska vera pa nam daje vedeti, da je pred začetkom stvarjenja obstajal Božji odrešenjski načrt: da je bilo treba le vse opravičiti in prevzeti odgovornost za vse, kar je počivalo na dragoceni krvi Kristusa, nedolžnega in brezmadežnega jagnjeta, izbranega pred stvarjenjem sveta. S samo daritvijo je brezupno stvarstvo dobilo smisel. Zato se celotna zgodovina steka v dogodek odrešenja, ki občutje nesmisla spreminja v vero in v upanje v Boga.
/ Lk 24,13-35 /
Lukovo poročilo je povzeto po zelo starem izročilu. Pokaže, kako Jezus vodi učenca, ki sta zaradi Jezusovega križa izgubila vero vanj, a jo najdeta v razumevanju Svetega pisma. Učenca nista znana. Emaus je 13 kilometrov oddaljen od Jeruzalema. V romarju nista spoznala Jezusa. Ko ju je uvedel v skrivnost svoje smrti in vstajenja, sta bila zmožna tudi telesnega videnja. Toda ostaneta še na človeški ravni. Priznala sta, da je bil prerok. Odgovornosti za obsodbo ne zvračata na Rimljane, ki so bili le orodje, pač pa na velike duhovnike in na poglavarje. Tudi še po treh dneh Bog še ni posredoval v prid mar jim je odvrnil s potrebo Kristusovega trpljenja. Potem jima je razložil vse mesijanske prerokbe skoz vso Staro zavezo. Najbolj močno je poudarjal psalme, kot prerokbe o Kristusovi skrivnosti. To je bilo bogoslužje božje besede. Sledilo je evharistično bogoslužje. Zdi se, da sta popotnika prišla domov. Po opisu obeda kot pri zadnji večerji, Luka bralcem daje vedeti, da se pri »lomljenju kruha« srečujejo z Vstalim Jezusom, kakor sta se srečala učenca iz Emausa. Velikonočna vera raste s pomočjo Jezusove razlage o samem sebi. Jezus ne razlaga, da je šlo za preroka, ampak za samega Mesija, na katerega koncentrično opozarjajo vsi trije deli Svetega pisma: postava, preroki in spisi. Vse preroške knjige napovedujejo da trpljenje in smrt nista zadnja beseda o človeku, pač pa da bo Mesija v svoji osebi dopolnil in uresničil vse podobe. V Jezusu se Bog izkazuje kot »vstajenje in življenje«. To je temelj in smisel vsega dotedanjega Svetega pisma. Kot dokaz te samorazlage sledi ob koncu pripoved o evharističnem blagoslovu kruha in izginotja Jezusa, ki svojo besedo in svoj zakrament prepusti Cerkvi.
Tone Kompare, župnik