4. velikonočna – NEDELJA DOBREGA PASTIRJA – pridiga
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,27-30)
Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
PRIDIGA:
Zanimiva zgodba se je zgodila v Antiohiji. Ko pade jasna beseda, se to rado zgodi. V mestu je živelo precej Judov, ki so imeli svojo shodnico. Načelnik shodnice je Pavla in Barnaba po končanem bogoslužju povabil k besedi. Nastopil je Pavel. Najprej je podal zgodovino odrešenja. Ko je preskočil na Jezusa, je poudaril tri stvari:
– da so vse delali iz nevednosti,
– da dejansko odgovornost nosijo Jeruzalemčani in njihovi voditelji,
– da se je moralo izpolniti sveto pismo.
Poslušalcem je bil govor všeč. Naslednjo soboto so ju spet povabili. Zbralo se je skoraj vse mesto. Jude je zgrabila nevoščljivost. Začeli so ju sramotiti. Pavel in Barnaba sta pa podala jasno besedo. Odločno sta jim povedala, da se nimajo vredne večnega življenja in da se bosta zato obrnila k poganom. Slovesno sta oznanila, da se izraelskemu narodu jemlje prvenstvo. Evangelij bo oznanjen drugim narodom. To je bilo dovolj. Nahujskali so pobožne in ugledne žene in mestne prvake in ju izgnali iz dežele. Onadva sta pa naredila prelom. Ničesar nista hotela odnesti s seboj iz tega mesta. Otresla sta prah s sandalov. Na drugi strani je bil pa odziv poganov toliko bolj poln veselja.
/ Raz 7,9.14b-17 /
Janez je imel dve videnji. V prvem je opisana zmaga izvoljenih, v drugem pa razlaga okoliščin njihove sreče. Množice ni bilo mogoče prešteti kakor Abrahamu zvezde. Ljudje so iz vseh koncev sveta in zgodovine. Imajo bela oblačila in palmove veje v rokah. To je spomin na šotorski praznik, ko so v procesiji peli: »O gospod, daj rešitev; o Gospod, daj srečo!« (Ps 118,25)
V drugem delu tega odlomka je pogovor med vidcem in enem izmed starešin. Ko sprašuje: »Kdo so ti?«, odgovarja: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti.« Razodetje večkrat omenja stiske ob koncu časov. Bela oblačila pomenijo nebeško slavo izvoljenih. Tukaj so bela oblačila posledica vstopa v nebeško slavo. Belo oblačilo pomeni biti očiščen in deležen življenja vstalega Kristusa. Je Kristusov dar človeku, ko postane član Cerkve.
Jagnje se bo spremenilo v pastirja, da bo vsak izvoljenec lahko rekel: »Gospod je moj pastir.« Kdor bo pil njegovo vodo, ne bo nikoli žejen. Še več: ta voda bo postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje (Jn 4,14).
Na koncu Janez še doda, da je prejšnji svet minil: »Obrisane bodo solze. Smrti ne bo več. Tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.
Odrešenje ni nekaj avtomatičnega. Sprejeti moramo Kristusovo besedo v Cerkvi. Z egoizmom, ki odrešenje hrani zase, si človek zapre nebesa.
/ Jn 10,27-30 /
»Doklej nas boš pustil v negotovosti?« Jezus odgovarja: »Jaz in Oče sva eno.«
Janez je ves svoj evangelij raztegnil na sodni postopek. Jezus jasno potrdi svoj mesijanski značaj poslanstva.
Gre za čas tempeljskega posvečenja. Ta praznik so obhajali na koncu decembra. Vpeljal ga je Juda Makabejec v spomin na očiščenje in novo posvečenje jeruzalemskega templja, ki ga je oskrunil sirski kralj Antioh IV. Epifan. Praznovanje je posnemalo šotorski praznik, v katerem so dali velik poudarek luči, ki je osvetljevala Jeruzalem in bližnjo okolico. Pogovor je bil v templju. Prispodoba o pastirju izraža nasprotje: pastir je hkrati voditelj in tovariš. Je močan človek, ki brani svojo čredo pred zvermi; skrbi za ovco in si jo prilagaja, jo nosi na rokah ali na ramenih. Bog je to službo izročil izraelskim pastirjem, ki so odpovedali, zato bo sam povzel pobudo in prevzel službo ter bo znova zbral čredo in jo popeljal v domovino. Takrat bo en sam pastir – Mesija.
V Jezusovem času so ljudje drugače gledali na pastirja. Hranili pa so prerokbe o bodočem pastirju. Te prerokbe Jezus povzame in jih dopolni. Pastirje hoče spraviti skupaj s cestninarji in grešniki. V njegovi osebi se uresniči pričakovanje dobrega pastirja, ki je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Ob koncu časov bo ločil ene od drugih, kakor loči pastir ovce od ovnov. V Janezovem evangeliju se vse misli o Jezusovi pastirski vlogi strnjene v priliko o dobrem pastirju. Gre za pastirja, ki ovcam odkriva Očetovo ljubezen in dobroto: »Svoje življenje dam za ovce.« Očetova ljubezen ovce združuje.
Jezusov govor o dobrem pastirju je začetek Cerkve. Po vstajenju Petru naroča: »Pasi moje ovce!« Tudi drugim pastirjem naroča, da morajo skrbeti za Cerkev. Ime pastirja mora priklicati v spomin Očetovo razmerje do Božjega ljudstva v SZ, v NZ pa Jezusovo razmerje do izgubljene ovce. Zato Peter kliče svojim pomočnikom naslednikom: »Bodite čredi v zgled! Ko bo prišel veliki pastir, boste dobili večno zeleni venec slave«(1 Pet 5,4).
Evangelij daje obljubo, ki presega vsa pričakovanja. Jezusovim ovcam je zagotovljena njihova dokončna pripadnost Jezusu in Očetu. Ovce že naprej prejmejo dar – večno življenje. Vse, kar Jezus podarja, je za večno življenje (življenje, trpljenje, vstajenje, Cerkev, zakramenti). Kdor ga sprejme in ne zavrne, se ne more več pogubiti; njega nihče ne more iztrgati iz njegove roke; a to še ni vse: tudi iz Očetove roke ne. Ovce, ki so na varnem med Očetom in Sinom, imajo večno življenje. Nobena zemeljska sila niti smrt, jim ne more do živega. Vendar so nebesa obljubljena le tistemu (ne komurkoli), »ki posluša njegov glas« in »hodi« za pastirjem. Kako neznansko majhen pogoj za neskončno in nepregledno veliko posledico. Zato pravi Pavel: »Naša sedanja lahka stiska nam namreč pripravlja nad čez vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).
Tone Kompare, župnik