5. POSTNA NEDELJA – TIHA NEDELJA
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 11,1-45)
Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«
Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«
To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«
Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.
Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.
Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«
Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«
In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj.
PRIDIGA:
/ Ezk 37,12-14 /
V začetku 6. stol. je Ezekijel deloval med izgnanci v Babilonu. Izgnanstvo je bilo v verskem oziru velikega pomena. Samo vera jih je rešila pred propadom. V izgnanstvu se je pojavljalo vprašanje: ali je Bog zapustil svoje ljudstvo? Ali je preklical svoje obljube? Ali so babilonska božanstva močnejša kot Izraelov Bog?
Prerok je izgnanstvo ob reki Kobaru prepoznal kot pravično sodbo Božjo. V ponižnem sprejemanju kazni je rastlo tudi prepričanje, da je Bog tudi v izgnanstvu pri svojem ljudstvu, da bo odvzel njegovo krivdo in ga popeljal domov. Ezekijel je bil spokorni pridigar, znanilec nesreče, postavljen pa tudi za tolažnika in čuvaja, da bi potolažil obupane. V njem se je združila strastna gorečnost za Božjo svetost, čustvena hladnost in globoko sočutje z rojaki. Bil jim je znamenje in z njimi je prenašal trpljenje.
V odlomku govori o oživljenju mrtvaških kosti, o odpiranju grobov. Kakor je duh oživil kosti, bo oživil tudi telesa. Cilj prerokbe je bil vdihniti izgnancem novo upanje, da bodo mogli prenesti vse trpljenje. Podobno prerokbo izrekata tudi preroka Ozej in Izaija. Temeljna misel je jasna: vstajenje je v Božjih rokah. Bog napoveduje obnovo Izraela in s tem odpira upanja na mesijansko prihodnost. Upanje spokorjenih grešnikov se stopnjuje. Tudi za duhovno mrtve zaradi svoje krivde je živi Bog večji od smrti in njegova moč silnejša od vse zemeljske trohnobe. Bog ne želi, da bi umrlo to, kar živi. Človek sam sebe pahne v smrt, ko se oddalji od živega Boga, toda Božja živost je močnejša in more mrtvim kostem povrniti življenje in moč.
/ Rim 8,8-11 /
Kristjan mora živeti po duhu, ker je namenjen za slavo. Ta nov način življenja je delo Božje ljubezni. Besedilo odgovarja na vprašanje: »Kdo nas bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?« Jezus Kristus je rešil človeka iz suženjstva in mu omogočil življenje po Duhu.
Pavel postavlja v nasprotje življenje po mesu in življenje po Duhu. Življenje po mesu omenja v tem pismu dvajsetkrat. Kakšno je življenje po mesu? Kdo živi po mesu? Oseba, ki jo Stvarnik obdaja z dobrotami, a je vedno zaznamovana s krhkostjo in ji grozi smrt. Pavel Rimljane spodbuja, da bodo ugajali Bogu in bodo šli naproti življenju, ki se je pokazalo v Jezusovem vstajenju. Vsakega kristjana postavlja pred to možnost.
Tudi besedo Duh omenja dvajsetkrat. Kakšna je po Pavlovo zveza med Božjim in človeškim duhom? Eni poudarjajo, da je med njima globoko soglasje. Kristjani se morajo in morejo odreči novemu suženjstvu. S tem se odloči odnos med duhom in dejanskim zadržanjem vernikov in njihovim končnim poveličanjem. Pogoj, da bo tudi nas osvobodil je, da se damo voditi Duhu. S tem Duhom v nas že živi kal Božjega večnega življenja in v roki imamo »poroštvo« in vstopnico za Božje življenje. Noben krščanski spokornik, ki se pokori za svoj greh, ne more tega delati v žalosti, marveč v skritem veselju, da gre življenju naproti.
/ Jn 11,1-45 /
Čudež obuditve Lazarja ima simbolno vrednost. Bolezen bo dala priložnost za Božjo slavo, ki je tudi Jezusova slava. Podoben odlomek je v Jezusovem obisku pri Marti in Mariji.
Upanje na eshatološko vstajenje se je vedno bolj utrjevalo v okoljih na katera so vplivali farizeji. Jezus je vstajenje v smislu, da kdorkoli veruje vanj, bo deležen večnega življenja, čeprav bo šel v grob. Kdorkoli je deležen življenja po veri v Jezusa, ne bo duhovno umrl, ker je njegovo življenje večno.
Obuditev Lazarja je zadnje njegovo znamenje, je povod, da ga priznajo. On, ki gre smrti naproti, hoče gledati smrti v oči. Zato pusti, da Lazar izrečno umrje, brez škode za prošnjo njegovih prijateljev. Stati in jokati hoče pred prijateljevim s kamnom zaprtim grobom, zbegan, prepadel, razjezen spričo strahotne moči tega, »zadnjega sovražnika«, ki ga je mogoče premagati čisto od znotraj. Brez teh solz ob grobu ne bi bil človek. Potem prevrne vse: ukaz, nato molitev k Očetu, kajti moč za čudež pride od zgoraj, podarjena moč, nato ukaz. Jezusova moč nad smrtjo je del njegovega poslanstva, ki bo polnomočje tudi za nas, ko bo sam izdihnil Svetega Duha Bogu in Cerkvi in umrl. Ta smrt ne bo več usoda Adamovih otrok, ampak razodetje poslednje izročitve Boga v Kristusu ljudem. Le zato, ker umrje – pretrpi to smrt pokorne ljubezni, more sebe imenovati »vstajenje in življenje« in o sebi reči besedo, ki smrt prekosi: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.«
Tone Kompare, župnik