5. VELIKONOČNA NEDELJA
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,1-12)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«
Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«
Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.«
PRIDIGA:
/ Apd 6,1-7 ; DUHOVNA IN SVETNA OBLAST /
Odlomek obravnava oblikovanje skupin vernikov za posebno službo v prvi Cerkvi. Na čelu so dvanajsteri. Imeli so središčno in usmerjevalno vlogo. Njihovi nasledniki so bili nadzorniki ali škofje. Ker niso zmogli opravljati vseh dolžnosti, so postavili služabnike ali diakone. Na začetku se skupaj omenjajo eni in drugi (ta praksa se še danes ohranja pri slovesnih mašah – diakon hodi ob škofu).Med škofi in diakoni so bile starešine, ki jih je Pavel postavljal za čas svoje odsotnosti po ustanovitvi občestev. Prevzeli so odgovornost za Cerkve. Vernike Apd imenujejo učenci. »Število učencev je naraščalo.« V Antiohiji so jih imenovali kristjani. Med učenci so bili Hebrejci in Helenisti. Prvi iz judovstva, drugi iz poganstva ali prvi po veri in narodnosti, drugi po veri. Prišlo je do hudih napetosti. Povod je bilo zanemarjanje vdov pri vsakdanji oskrbi. Bile so razlike pri upravi premoženja, izročenega v skupno last. Kot odgovor so sklicali cerkveno občino, pri kateri so apostoli prevzeli skrb za oznanjevanje in molitev, diakoni pa za službo bližnjemu. Zakaj sedem diakonov? Je bila tolikšna potreba ali ker je sedem sveto število. Kandidati so morali izpolniti tri pogoje: imeti so morali ugled, polnost Duha in modrosti. S predlogom je bila občina zadovoljna. Izbrani so imeli grška imena. Ali so bili vsi Helenisti, ki so vodili in branili svojo skupino? Apostoli so jih potrdili tako, da so med molitvijo polagali roke nanje. Tudi Jezus je bil v trajnem molitvenem stiku z Očetom in oznanjal njegove besede. Poslan je bil pa tudi ljudem v stiskah, boleznih in duhovnih težavah. Tudi v Cerkvi se porazdeljujejo različne karizme, ne da bi pri tem Cerkev izgubila svojo edinost. Kristus je šel k Očetu, na da bi prenehal biti pri svojih na svetu. On to ve in tega v svoji molitvi ne pozabi. Pošilja jim Duha. Ta Duh je tudi Duh poslanstva, ki vodi in navdihuje misijon Cerkve.
/ 1 Pt 2,4-9; DUHOVNA HIŠA /
Berilo bi lahko naslovili Živa skala in Božje ljudstvo. Peter je v odlomek vključil štiri besedila iz Stare zaveze, ki razlagajo prvi dve vrstici berila. Prvi navedek je iz Izaijeve knjige. Bog se obrača na Samarijo in Jeruzalem, Peter pa besedilo razume v mesijanskem smislu. Judovstvo se je namreč zanašalo na svoja dela, zato so se spotikali ob kamen, ki je bil v Kristusu postavljen vsem ljudem.
Drugi navedek iz knjige Psalmov je bil v Novi zavezi večkrat uporabljen. Tudi Jezus je rekel: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen (Ps 118,22). Ko je Jezus to govoril, so veliki duhovniki spoznali, da govori o njih. Tako so apostoli temelj novega kraljestva, so skala, na kateri bo Kristus sezidal svojo Cerkev (Mt 16,18). Kristus pa je najlepši vogelni kamen v oboku, ki vso zgradbo povezuje v celoto.
Tretji navedek je spet iz Izaijeve knjige, ko ljudstvo svari govoreč o Bogu (Iz 8,14-15).
Jezus sam postane kamen spotike in v odločitvi zanj ali proti njemu gre za posameznikovo dokončno odrešenje ali pogubo. Nevera do Jezusa je človekova krivda (starček Simeon). Jezus sam je to potrdil, ko je Janezu Krstniku rekel: »Blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne!« Jezus je vedel, da ga njegovi sodobniki težko priznavajo za Mesija. To blagrovanje je bilo povabilo k veri na temelju znamenj, ki jih je delal.
V četrtem navedku Peter zbere štiri naslove, ki jih SZ naslavlja Izraelskemu narodu in jih pripisujemo novemu krščanskemu občestvu: izvoljen rod (Iz), kraljestvo duhovnikov in svet narod in ljudstvo za Božjo čast.
Sredi človeštva je zgrajen živi tempelj in tisti, ki ga sestavljajo so živi kamni. Kakor je bil jeruzalemski tempelj s svojimi materialnimi daritvami središče starega bogoslužja, tako je ta novi tempelj s svojimi »duhovnimi daritvami« središče odrešenega človeštva. Sezidan je na izbranem živem kamnu in zato deležen njegove usode, od Boga vogelni kameni in za ljudi »kamen spotike« in »kamen pohujšanja«. Cerkev ne more uteči tej dvojni danosti, da je postavljena kot znamenje kateremu se bo nasprotovalo, »v padec in vstajenje mnogih« (Lk 5,34).
/ Jn 14,1-12; JEZUS JE POT K OČETU /
Prvi del Jezusovega govora je po postavitvi evharistije in pred veliko duhovniško molitvijo. Odlomek ima tri dele. Tik pred tem Jezus Petru napove, da ga bo zatajil. Zato so prve besede tako pomenljive. Jezusov odhod nakazuje čas, ko bodo učenci sredi sovražnega sveta prepuščeni samim sebi, zato vstaja v njihovih dušah globoka stiska, zaradi katere so v nevarnosti, da podležejo. Jezus nakazuje, da se bo njegov odhod spremenil v mnogo tesnejšega, ker bo Sveti Duh zagotovil njihovo varnost. Ob tem jih spodbuja k veri. Vera more premagati vsako stisko. Poslej bo vera najprej vera v Kristusa, v katerem se bo razodelo poslednje razodetje. V smislu tega razodetja Jezus govori o hiši nebeškega Očeta. Jezus odhaja, da bo v tej hiši pripravil prostor svojim učencem. Po svojem vhodu v slavo bo Jezus zagotovil vsem vernikom možnost, da se za vedno nastanijo v Očetovi skupnosti, v novem življenju. Končni cilj tega pripravljanja prostora pa je, da bodo Učenik in učenci skupaj pri Očetu. Jezus se vrača k Očetu z namenom, da bo svoje pridružil svojemu poveličanemu stanju. To se bo zgodilo že od začetka Cerkve. Za apostole so bile te besede težke, vendar jih nekako sprejmejo. Ko pa reče, da vedo za pot, se Tomaž opogumi in v imenu apostolov vpraša. Izkaže se za treznega in stvarnega kot na osmino po Veliki noči. Pokaže, da Jezusa ljubi, zato povabi učence, naj gredo z Jezusom, da umrjejo z njim. To Jezusa spodbudi, da izreče besede, ki Jezusa najlepše opredeljujejo: »Jaz sem pot….« Ti pojmi so bili učencem znani iz Stare zaveze.
Ker je Jezus povedal, da Očeta poznajo in da so ga že videli, ko so videli njega, se je oglasil Filip. Tudi on kakor prej Tomaž še ni Jezusa razumel. Jezus razloži, da so vse njegove besede in dejanja kraj, kjer se Oče na najbolj popoln način razodeva, gre za pričevanje. Tako pričevanje bodo učenci dajali svetu, da bo svet veroval, ko jih bo razvnel Sveti Duh, ki jim ga bo podelil Jezus.
Jezus ni le pot. Je tudi cilj, kajti njegova pot pelje k Očetu, Oče pa je v Njem. V Njem Oče govori, v Njem Oče dela. In vendar mora zemeljski lik izginiti, da bi nihče tega lika ne zamenjal z Bogom. Vrnil se bo v liku, ki v njem ne bo več mogoč noben nesporazum. Božji Duh bo dal spoznati, da »sem jaz v Očetu in Oče v meni in jaz v vas.« In na koncu: Cerkvi je prihranjen svetni uspeh, ki ga Jezus sam ni hotel imeti. Cerkev bo opotekaje se in preganjana prebila vse pregraje, postavljene pred njo.
Tone Kompare, župnik