Bog nam daje pogum         

/ p. Igor Salmič /
Pred nekaj dnevi sem imel zanimiv pogovor z vietnamskim sobratom Dinh Anh Nhuejem Nguyenom, generalnim tajnikom Papeških misijonskih zvez. Glavna tema je bila evangelizacija v Evropi, ki se nahaja globoko v krizi vere. V ušesih mi odzvanja njegov stavek: »Evropa ne potrebuje nove evangelizacije ampak kar prvo evangelizacijo«, tako kot tisti deli sveta, ki še niso slišali govoriti o Kristusu. V njegovem oddelku se zaposleni posvečajo animaciji, ki v vsakem krščenem verniku spodbuja misijonsko odgovornost. Gre za sanje papeža Frančiška, da bi celotna cerkev postala misijonska: Vsak krščeni je poklican, da z molitvijo, s pričevanjem, žrtvovanjem in tudi finančno podpira misijonsko delo po svetu.

Vsem je jasno, da je Evropi in tudi Sloveniji potrebno dati novega duhovnega zagona. Na kakšen način?

Od poletja 2021 kot generalni asistent reda obiskujem minoritske redovne skupnosti po Evropi, predvsem v obliki uradnih vizitacij ali neformalnih srečanj. V tem delu sveta ni občutiti le splošne krize verske prakse, temveč tudi vedno manj duhovnih poklicev. Kakšno vizijo lahko bratje ponudijo v okolju, ki ne spodbuja duhovne rasti, kjer profil vernikov postaja vedno starejši, kjer primanjkuje duhovnih poklicev itd?

Kako lahko prebudimo zaspano Evropo, kjer tako pogosto naletimo na »pastoralne neuspehe«? Najprej moramo zavzeti zrelo duhovno držo in verjeti, da Bog daje rast tudi tam, kjer se zdi, da je vse mrtvo. Če smo odprti za Njegove navdihe, lahko Gospod naredi veliko lepih stvari preko nas, tudi tam, kjer se zdi, da Cerkev nima več kaj povedati temu svetu.

Pri tem me nagovarjajo besede papeža Frančiška iz apostolske spodbude Veselje evangelija: Poslanstvo ni kupčija niti podjetniški načrt, ni človekoljubna organizacija, ni prireditev, da bi šteli, koliko ljudi se je je udeležilo zaradi naše propagande. Poslanstvo je nekaj veliko globljega in se izmika vsaki meritvi. Morda Gospod uporabi našo podaritev, da bi podelil blagoslov na nekem drugem kraju sveta, kamor nikoli ne bomo prišli«(VE 279).

Naše redovne navzočnosti po Evropi so pogosto pred nehvaležno izbiro, kateri samostan bo potrebno zapreti. S tem bomo morda rešili tehnični oz. logistični vidik, nikakor pa ne duhovnega. Ne smemo sprejeti zgolj logike zapiranja, ampak v tem procesu našim navzočnostim dati tudi novo vsebino in karizmo. Ob tem mi prihaja na misel eden od sklepov generalnega kapitlja minoritskega reda iz leta 2019, ki nosi naslov »Novo vino v nove mehove« in ki odgovarja na vprašanje, kako čim bolj zvesto živeti lastno karizmo. Besedilo izpostavlja poglobljeno molitveno življenje, avtentične bratske odnose in drzno evangelizacijo v luči znamenj sedanjega časa. Vse to bi lahko postale kvas za nove duhovne poklice. Je možno razmišljati v tej smeri in osnovati kakšno skupnost po tem modelu tudi na Slovenskem? Nekateri so se opogumili in se podali na to drzno pot, drugi so še v procesu odločanja. Bog nam daj poguma, da bi današnjemu človeku z zgledom evangeljskega življenja prinašali Kristusa in njegovo veselo oznanilo.


Več prispevkov >>