Bogoslužje (5)
/ Tone Kompare /
V skeletu mašnega bogoslužja so tri posebne prošnje. Vsaka zaključuje del bogoslužja: glavna prošnja, darovanjska prošnja in obhajilna prošnja. Glavna mašna prošnja je v bogoslužju zelo pomembna. V latinščini se imenuje collecta, zbirna. Glavna mašna prošnja zaključuje pripravo na mašo (začetni obred) in nakazuje, kaj bo vodilna misel bogoslužja tistega nedelje ali praznika. Z njo mašnik zaključi uvodni – spokorni del maše in občestvo uvede v bogoslužje božje besede. Pri glavni mašni prošnji naj bi aktivno sodelovali vsi navzoči. Po mašnikovem vzkliku in povabilu »molimo«, ostanemo dlje časa v tišini. Čas te zbranosti naj bi uporabili za razmislek, kaj bi bil naš osebni namen in želja tega bogoslužja. Vsak udeleženec naj bi pripravil in izrekel v srcu svojo prošnjo, ki jo nato pošlje in izroči v duhovnikovo naročje. Ta pa z dvignjenimi in razširjenimi rokami poje ali moli predpisano bogoslužno glavno prošnjo, s katero vse prošnje vernikov izroči v božje naročje. Nekateri verniki tudi z rokami nakažejo, kaj čutijo, razširijo roke in kako svojo prošnjo pridružujejo mašnikovi prošnji in prošnjam zbranega občestva.
Glavno mašno prošnjo naj bi večinoma peli. Zaključni vzklik »amen«, strinjam se, potrdi soglasje članov občestva s tem, kar je bilo poslano Bogu. Dali so svoj pečat, pristanek in potrditev, da se z vsebino poslanega »pisma« strinjajo. Amen naj bi bil glasen in tako izrazit, da nas prevzame in v srcih vseh navzočih ustvari prostor in pozornost za Bogoslužje božje besede, ki prošnji sledi. Tako doživimo izdih in napravimo prostor za vdih Božje besede.
Po glavni mašni prošnji se začne prvi del evharističnega bogoslužja – bogoslužje Božje Besede. V pravoslavni cerkvi pred tem bogoslužjem kantor zapoje: Božja modrost. S tem navzoče opozori, naj ne pozabijo, da bo zdaj spregovoril Bog sam. Poslušamo sede, zbrano in s pozornostjo na tem, kaj želi zdaj meni osebno povedati Bog. Hvaležni smo za to in obakrat, če je nedeljsko praznovanje ali enkrat – med tednom vzkliknemo Bogu hvala. Po vsakem berilu bi bila lahko sveta tihota, da bi vsak odlomek bolj poglobljeno razmislili. Včasih lahko tihoto spremlja rahla glasba. Po protokolu je predviden psalm med beriloma ali po berilu (med tednom). Vsebina psalma potrjuje in dopolnjuje vsebino beril. Psalm je pesem. Praviloma ga pojemo. Na voljo imamo osem tonovskih koralnih napevov, po katerih lahko pojemo vse psalme. To je idealno. Psalm se ne bere. Tudi z drugimi pesmimi naj bi ga ne nadomeščali. Idealno bi bilo, da bi psalm pel kantor. To je pevec, ki povezuje celotno bogoslužje in ima na skrbi glasbeno podporo sveti evharistiji. Psalm ima odpev, ki naj bi ga z žarom in veseljem odpevali vsi navzoči. V prvih stoletjih krščanstva so imeli kantorji zelo pomembno vlogo in so s svojim sodelovanjem, s svojim služenjem ustvarjali lepo in poglobljeno vzdušje v bogoslužnem zboru. Skrbeli so, da petje ne bi bilo samostojni element bogoslužja pač pa prijetna in koristna podpora doživljanja bogoslužja.
Ali v Trnovem bogoslužje poteka v takem razumevanju?
