Ta dogodek je minil.

PESEM TISOČERIH ZVONOV – glasbena maša

11 septembra, 2022 @ 10:00 – 12:00

Predstavljamo vam MLADINSKO GLASBENO MAŠO. Njen priimek PESEM TISOČERIH ZVONOV je častitljiv, saj izhaja iz stare pravljice. Doma je v Sloveniji, od Ptuja do Kopra in od Cerknega do Brežic – vmes pa tudi na Vrhniki, Brezovici, Preserju, na mnogih koncih Ljubljane, v Žalcu, Šentjurju in v Studenicah. Po poklicu je verski obred; posebnih abicij v svoji karieri nima. Rosjtni dan ima poleti, na svet pa je prišla v idilični vasi ob Soči.

Nrav ima flegmatično, vedno veselo in prav rada sprejme vsakogar. Ne pokorava se okostenelim dvignjenim prstom, amapak sledi srcu. Nikoli si ne domišlja, da je odkrila Ameriko, vendar z zaupanjem gleda na prehojeno pot in se veseli prihodnje. Z drugimi mašami se noče kregati, čeprav so jo nekatere tu pa tam zbadale že od rojstva. V svojem kratkem življenju je morala razreševati mnoga težka vprašanja. Velikokrat se je zbirala na različnih krajih, da bi lahko oblikovala svojo podobo. Neprestano je gledala v srce, da bi našla tisto, kar je bilo v njej najbolj iskrenega. Naježje je bilo, ko je mirila ude, kadar so hoteli vsak po svoje. Dobro je vedela, da se vsak po svoje trudi igrati svoje resnično življenje. Življenje – to je bila beseda, ki se jo je maša oprijela. Ali je sploh še kaj, kar bi bilo boljši zaščitni znak? Maša noče, da se jo komponira, gleda, posluša, obiskuje v nedeljo, ampak da se jo mašuje. Pozna sicer nekatere druge maše, ki so obrazci, izpolnjeni s peresi umetnikov, vendar njej to ne ustreza. Pravi, da se najbolje počuti, kadar se poistoveti z življenjem samim – tako da ob večerih obišče vroče glave in kitare.

Če bi jo vprašali, kakšna barva ji je všeč, bi rekla modra – to je barva neba, vode in jeansa.

Na vprašanje o svojih prijateljih bi dejala: nekaj jih je – vsak, ki ni naiven, še nima slabih namenov.

Če pa bi hoteli vedeti, kaj si najbolj želi … da bi jo pustili živeti. Veselo seveda!

Emilija Kladnik

(objavljeno v reviji Sončna pesem 1988/1-2)

Vabljeni!

Pesem tisočerih zvonov

Na otoku, kaki dve milji od obale, je stal tempelj. V njem je bilo tisoč zvonov: velikih, malih, takih, ki so jih oblikovali najboljši rokodelci na svetu. Kadar je pihal veter ali divjala nevihta, so vsi tempeljski zvonovi doneli ubrano, da je zvenelo kot simfonija, ki je srca poslušalcev zvabljala v pravo zamaknjenost.

Otok pa se je počasi pogrezal v morje in je po nekaj stoletjih popolnoma potonil, z njim pa so se pogreznili tudi tempelj in zvonovi. Staro izročilo je trdilo, da so zvonovi brez prestanka peli še naprej in slišal jih je lahko vsakdo, kdor je pazljivo prisluhnil. Neki mladenič, ki ga je ta zgodba razvnela, je prepotoval tisoč milj, da bi slišal zvonove. Dneve in dneve je presedel na obali nasproti kraju, kjer je nekoč stal tempelj in poslušal – poslušal z vsem srcem. A zaznal je samo šum valov, ki so butali ob obalo. Z vso močjo si je prizadeval, da bi izločil glas valov in bi tako mogel slišati zvonove. A vse zaman; zdelo se mu je, da šumenje morja preplavlja vse vesolje.

Vztrajal je več tednov. Ko je bil že čisto pobit, je pogosto poslušal vaške modrijane, ki so zavzeto pripovedovali o legendi tempeljskih zvnonov in o tistih, ki so jih slišali in so tako dokazali, da je legenda resnična. In ob njihovih besedah mu je spet zagorelo srce …, a kaj, ko je potem ponovno izgubil pogum, ker mu tedni novih in novih prizadevanj niso prinesli nobenega uspeha.

Naposled se je odločil, da bo opustil brezupen poskus. Morda mu pač ni usojeno, da bi bil eden tistih srečnežev, ki zaslišijo zvonove. Morda pa pripoved le ni resnična… Vrnil se bo domov in se sprijaznil z neuspehom. Zadnjega dne je še enkrat šel do svojega priljubljenega prostora na obali, da bi se poslovil od morja in neba, vetra in kokosovih palm. Ležal je na pesku, strmel v nebo in poslušal morje. Tega dne se ni upiral njegovemu šumenju. Predal se mu je in spoznal, da je bučanje valov prijetno in pomirjajoče. Kmalu se je tako izgubil v njem, da je komaš še vedel zase, tako globoko tišino je ta glas ustvarjal v njegovem srcu.

In v globini te tišine je zaslišal: zvonenje komaj slišnega zvona, ki mu je sledil drugi pa tretji in četrti… in kmalu je glasno donelo vseh tisoč tempeljskih zvonov v veličastni harmoniji in mladeničevo srce se je topilo v veselju in čudenju.

Anthony de Mello: Ptičja pesem

O maši in avtorjih

Prvo idejo za mašo, ki bi bila v celoti uglasbljena – kot skupni projekt ansamblov in posameznikov, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja delovali na podroćju ritmične duhovne glasbe – je imel Ciril Ogorevc, ki se je tedaj močno angažiral pri povezovanju tovrstnih skupin, pri organizaciji festivalov in revij pa tudi pri vsakoletnem duhovnem tednu za ansamble v vasici Soča. Leta 1986 je v Sočo kot duhovnega vodjo pripeljal Zvoneta Štrublja in v tistem tednu so nastale prve pesmi in preskočile iskre, ki so projekt peljale naprej in ga še vedno peljejo. Doživeli smo izjemno izkušnjo duhovne in prijateljske globine, povezanosti pa seveda užitkov skupnega glasbenega ustvarjanja. Potem smo se dobivali vse leto in poleti 1987 na planini Grintovca projekt približali koncu. Vsi ustvarjalci so pritegnili tudi svoje skupine in ansamble, tako da je sodelovalo blizu sto mladih.

Skupine in posamezniki, ki so sodelovali pri maši

PESEM TISOČERIH ZVONOV v letu 1987-88:

ALBATROS – Žalec, GLASBENA SKUPINA ŠTEPANJA VAS – Ljubljana, GLORIA – Ljubljana, JONATAN – Brezovica, LAMPICA – Ptuj, MI – Šentjur, MLADINSKA PEVSKA SKUPINA – Koper, NAOPORTUS – Vrhnika, NOVE VEZI – Preserje, POT – Cerkno, SHALOM – Ptuj, SIRIUS – Ljubljana

Niko ARNERIĆ (video), Katarina BAMBIČ, Manca GOLEŽ, Tine GOLEŽ, Mojca JEVNIKAR-ZAJC, Miloš ZAJC, Zvone JUDEŽ, Mateja KUNSTEK, Pia KUNSTEK, Franci NAHTIGAL, Ciril OGOREVC, Metod OGOREVC, Tomaž OGOREVC, Minčica PEPELNAK, Zvone PERGAR, Zvone ŠTRUBELJ (duhovni vodja)

V originalni zasedbi smo je maševali petkrat, kasneje pa nas je spremljala povsod, kjer smo se zbirali v večjem ali manjšem krogu.

Potem so bili časi, ko smo se razkropili in se nismo pogosto videvali, in hvala Bogu so se razkropile tudi pesmi iz naše maše in živele naprej po različnih skupinah, ki so jih prepevale in morda sploh niso vedele, od kod prihajajo…

Da pa iskre niso ugasnile, se je pokazalo leta 2003, ko nas je naš prijatelj in duhovni vodja Zvone Štrubelj povabil, da pridemo z mašo med Slovence v Stuttgart, kjer je deloval.

Zbrala se je večina ustvarjalcev, pritegnila svoje glasbene zasedbe in nastala je prenovljena podoba Pesmi tisočerih zvonov, s katero smo v naslednjih dveh desetletjih mašo prinesli v več kot petdeset krajev po Sloveniji in tudi čez meje. Spotoma so se nam pridruževali novi pevci in instrumentalisti, pristopile so nove generacije, iskra je pa še vedno ista. Malce se nasmehnemo, če jo zdaj kdo predstavi kot mladinsko glasbeno mašo, ko se nam včasih pri prepevanju pridružijo že vnuki… A naš mladostni navdih nesemo v svet, Življenje je vedno mlado.

Vabimo vas, da skupaj z nami prisluhnete tistim zvonovom, ki odzvanjajo v globini vašega srca in naj pri maši zazvenijo v skupnem praznovanju.

Tina Smrečnik