Duhovnost, umetnost in kultura v srcu Trnovega
/ Dušan Brešar /
Ko so me viharji mladosti premetavali sem ter tja in sem plul v neznane, razburkane svetove, me je vedno spremljal Župančičev verz: »Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran.« Ta misel je postala moj notranji kompas, ko sem s krmilom v rokah, skupaj z Janezom Krstnikom prispel v kraj, ki nosi v svojem imenu trnje, obogateno s sinonimom za nesrečno ljubezen. Trnovo zame predstavlja kraj s srečnim imenom, kjer sem ustvaril družino in dom ter v Finžgarjevi galeriji našel sodelavce in prijatelje. Naj živi Trnovo, kraj srečnega imena.
Zgodovina Finžgarjeve galerije seže v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je osrednji kulturni prostor Trnovske župnije blagoslovil gospod nadškof Alojzij Šuštar. Društvu sem se pridružil jeseni 2014, nekaj mesecev po ustanovitvi Kulturno-izobraževalnega in umetniškega društva Finžgarjeva galerija. Ustanovili so ga župljani, likovni umetniki Trnovega ter kulturniki. V več kot štiridesetih letih delovanja društva s(m)o organizirali številne dogodke, razstave, koncerte in literarne večere. Uspelo nam je, da galerija uživa ugled tudi izven Trnovega in Ljubljane, celo izven Slovenije. Razstavljajoči so navdušeni nad prostorom in vzdušjem. Skrbimo za vključevanje tudi ljudi s posebnimi potrebami ter cenimo raznolikost obiskovalcev.
Meni Finžgarjeva galerija ni zgolj prostor umetnosti, temveč prostor druženja in prijateljevanja z ljudmi, ki so mi bili nekoč vir navdiha in občudovanja. Z gostujočimi umetniki sklepam tudi trajna prijateljstva. Sprijateljimo se med dogovarjanjem in postavljanjem razstav. Obešanje slik, oblikovanje plakatov je psihično in fizično zahtevno delo. Niso njegova dela tista, ki mi odprejo umetnikovo dušo. Umetnika spoznam, ko pri postavljanju začne komplicirat. Ko sva že oba utrujena drug od drugega. In ko se po koncu otvoritve objameva in nazdraviva.
Pred leti mi je trikratni doktor znanosti, s častnim nazivom državljan Evrope, Evgen Bavčar, poslal elektronsko pošto, v katerem je zapisal: »Najlepša hvala za lep sprejem. Bil sem resnično ganjen nad razmišljanjem vas in vaših prijateljev. Po vaši zaslugi sem lahko spregovoril o nekaterih bistvenih stvareh, ki so predmet mojih dolgoletnih razmišljanj in ustvarjanja. Čestitam vam za odprtost, za navezanost na vrednote, ki so vedno ustvarjale vse najboljše v domači in svetovni kulturi. Všeč mi je tudi, da ne pozabljate na ljudi drugačnih zaznav, kar obogati odnos do umetnosti, do njene transcendentne dimenzije in do lepote. Taka srečanja me vedno spomnijo na Dostojevskega, ki je verjel, da bo lepota umetnosti rešila svet.«
Vabljeni, da postanete del skupnosti, kjer se umetnost, duhovnost in kultura srečujejo ter ustvarjajo nekaj edinstvenega. Nekaj, kar imenujemo Prijateljstvo.
