Karizme, dar za Cerkev?
/ Helena Reberc /
Razprava o napetosti med institucijo in karizmo – v Cerkvi in kje drugje ni nova tema. Institucija je razumljena večinoma negativno – kot postavljen okvir pravil in hierarhije, ki skrbi, da se ohranja njen obstoj, kar je sicer pozitivno, a postane hitro nesmiselno ali težje razumljivo, ko je to bitka ohranjanja za vsako ceno, ne glede na posameznika, na življenje, ki kaže v druge smeri …
Karizma po drugi strani predstavlja posebno obdarjenost, dar Svetega Duha, vsak njegov dar, čeprav lahko »le« dopolnjuje že naravno nagnjenost ali pa jo tako presega, da postane delo Svetega Duha očitno.
Nenavadno bi bilo, ko bi Jezus zaupal Petru institucijo brez Duha in torej brez karizme in Pavlu dal Duha in karizme ne da bi mu dal namen izgrajevanje Cerkve, ki jo tako pogosto skrčimo zgolj na institucijo. Pavel je hotel zidati Kristusovo Cerkev, torej ji je služil s svojimi darovi in življenjem. Ko je Jezus »umestil« Petra potem, ko je izpovedal vero, mu je povedal, da je skala, na katero bo zidal svojo »institucijo«. Toda to se je zgodilo potem ko je po Petru spregovoril Očetov Duh ( Mt 16,17). Petrova vera je tako sad Duha, dar Duha.
Samo Kristus je sposoben na popoln način združevati stvarnost učlovečenja (če razširimo: človeške in Božje narave, človeškega ogrodja, kar predstavlja institucija in vsebino božjega, karizme, t.j. nadnaravnega Duha).
Današnji čas nam živo kaže, da se spridi tako lahko nosilec »karizme« kot nosilec »institucije«. Ali pa, da obadva lahko postaneta sveta in posvečujeta.
Zakaj? Bog je svoboden. Je svobodna ljubezen, ki upošteva resnico, to je stvarnost, ki ni samo vidna, hipna, minljiva zemeljska stvarnost; obsega tudi duhovni svet … Ko Sveti Duh vodi Cerkev, grajeno iz ljudi, ki skušajo odgovarjati na njegov klic, spoštuje njihovo svobodo. Naši odgovori, so sodelovanje naših človeških zmožnosti in svobode, zato včasih tudi upiranja, celo sprevračanja … To se zgodi ob pohujšanjih, ki jih je Jezus sam že napovedal: »Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje.« (Mt 18,7)
Pohujšanje je vsaka zloraba, ki je lahko zloraba institucije ali sprevrženje karizme za uporabo moči, iskanje zadovoljitve katerekoli egoistične strasti …
Sveti Duh pa, ki je začetnik institucije, ker je »krivec« za Jezusovo učlovečenje, želi nadaljevati Kristusovo konkretno navzočnost preko Cerkve in njenih članov kljub njihovi grešnosti. Sveti Duh se ne more nehati podarjati, ker ga žene Očetova in Kristusova ljubezen do ljudi. Veje dalje in išče špranje, kjer se lahko ujame v srca ljudi, ki bodo pripravljeni ponovno in na prav način sodelovati z njim. Tako kot je našel Marijo, ki ga je v polnosti sprejela in bila zmožna po tej poti svetu podariti Boga, tako Sveti Duh še naprej išče skrite, majhne in preproste duše, ki bi mu odgovorile in nosile še naprej Kristusa v svet. Tolikokrat napovedana prenovljena Cerkev majhnih in ubogih se je pričela že z Devico Marijo in se po njej nadaljuje v vojski malih, preprostih in šibkih duš, močnih v Gospodu …
