KRIŽEV POT / POT PREMIŠLJEVANJA – Milan Razboršek
I.Ne obsojajte in ne boste obsojeni. (Lk 6,31), II. Če hoče kdo hoditi za menoj naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj (Lk 9,23), III. Zaničevan je bil in zadnji med ljudmi, mož bolečin izkušen v trpljenju. (Jz 53,3), IV. Tvojo lastno dušo bo presunil meč (Lk 2,35), V. Drug drugega bremena nosite in tako spolnite Kristusovo postavo. (Gal 6,2), VI. Nečloveško je bil spačen njegov obraz, njegova podoba ni bila več človeški slična. (Jz 52,14), VII. Zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zardi naših hudobij. (Jz 53,5), VIII. Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki. (Lk 23,28), IX. Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. (Mt 10,22), X. Pripeljali so ga na Golgoto, kar pomeni lobanjo. In dali so mu vina, z miro mešanega, pa ga ni vzel. (Mr 15,22), XI. Bila je tretja ura, ko so ga pribili na križ. (Mr 15,25), XII. Dopolnjeno je. In nagnil je glavo in izdihnil. (Jan 19,30), XIII. Mrtvega sina izročijo materi., XIV Če pšenično zrno ne pade na zemljo in ne umrje, ostane samo. Če pa umrje, obrodi obilo sadov. (Jan 18,24), XV. Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. (Lk 24,13)
Pogovor s slikarjem M. Razborškom
OTVORITEV:
Pogovor s slikarjem in umetnostno zgodovinarko Mileno Zlatar
Pogovor je vodil: Dušan Brešar
Prispevek in video: Uroš Pust
Plakat in zgibanka: Lucijan Bratuš
Tehnika: pametni telefon, PC
Križev pot 1
Križev pot 2
Milan Razboršek se je rodil leta 1959 v Trbovljah. V času študija v Ljubljani in tudi potem, ko je diplomiral na tamkajšnji Ekonomski fakulteti, je nadaljeval s risanjem in slikanjem, se izobraževal na tečajih na ALUO v Ljubljani, ter je pozneje absolviral na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Živi in ustvarja v Izlakah. Je strokovni sodelavec v Galeriji Medija v Zagorju, ter umetniški vodja slikarske kolonije Izlake – Zagorje ob Savi.
V času, ki ga živimo, le ta pa prinaša velike preizkušnje za človeka, se je Milan Razboršek vrnil k tematiki, ki ga vznemirja že leta; naslikal je že tretjo različico svojega videnja križevega pota. Vrnil se je k pasijonskim podobam, k premišljevanju o človeku in o življenju.
Po ciklu slik, poimenovala sem jih apokaliptične slike, ki so leta 2019 vzniknile iz umetnikove podzavesti, sem se spraševala, kaj pomenijo zanj in za gledalce. So to slike kolektivnega spomina ali opomina?! Izkazalo se je, da so bile oboje hkrati. Bile so slutnja prihodnosti. V tej seriji je naslikal tudi podobo Prometeja, upodobil je zgodbo, grški mit o Titanu, ki je ljudem podaril ogenj; tako je človeštvo na simbolični ravni lahko razvilo intelekt in ustvarjalnost. V drugih apokaliptičnih slikah je vizualiziral arhetipe vedno kaotičnega sveta, z vizijami križevega pota pa jih je pomenljivo dopolnil. Odstiral je razsežnosti trpljenja in se vživljal v človeško tragedijo. Krščanstvo pa je s Kristusom prineslo za ljudi upanje, božansko je postalo tudi človeško.
Upodobitev pasijona in križevega pota je vedno bila in je drama; je pretresljivo dogajanje, kot ga opisujejo evangeliji; govorijo skozi simboliko dejanj in biblijskih dogodkov. Časovne premene jih sicer postavljajo tudi v druge kontekste, a se nas vedno dotaknejo enako globoko. Predpisane vsebine Križevega pota, od leta 1731 so tudi kanonsko potrjene za vseh štirinajstih postaj, pa ne pomenijo, da skozi umetniško interpretacijo ne moremo uzreti novih sporočil, ki nagovarjajo ljudi današnjega časa.
Na pričujoči razstavi v Finžgarjevi galeriji v Ljubljani sta predstavljeni dve seriji, Razborškovi meditaciji na poti trpljenja. Aktualna zgodba Jezusovega pasijona v štirinajstih slikah, je nastala leta 2020, v času šokantnih dogodkov svetovnih razsežnosti, ki jih je povzročil korona virus. Gre za nadaljevanje tistih podob, ki so z ekspresivnim slikarskih načinom sledile znanim prizoriščem ter najbolj zaobjele simboliko in pripoved po evangelijih. Razboršek je že leta 2011 naslikal prvi dve različici, predstavljeni v okviru projekta Križev pot po piranskih cerkvah. Eden od obeh je danes postavljen v cerkvi sv. Nikolaja v Šibeniku/CRO, drugo videnje, slike, ki so nastajale sočasno, pa zdaj vzpostavljajo novi dialog s slikami iz časa korona virusa. Razborškov Križev pot iz leta 2020 je torej postavljen ob bok jasnovidnim slikam iz leta 2011, kjer na prvi pogled v njih ne vidimo križevega pota, saj ne sledijo zgodbam in prizoriščem iz evangelijskih besedil. Zdijo se kot (avto)portreti, predstavljajo človeka, slehernika, ki je sam in osamljen v svojem trpljenju. Potem opazimo, da tudi te slike predstavljajo križev pot, kar prepoznamo po zapisih ter označbah, številčenju posameznih postaj-slik. Besedila in števila je umetnik umestil na zgornje predele slikovnih polj, grafizmi pa se vraščajo v tkivo slik. Realna prizorišča umetnika niso več zanimala, tukaj več ne gre za konkretne prostore, izstopajo samo posamezne figure na nevtralnih površinah. Na vseh slikah so upodobljeni glava, roke in trup nad pasom; tako je še posebej poudaril zgovorne kretnje rok in grimase obrazov. Izraze trpečega človeka podkrepijo izpisane besede, izbrani in pomenljivi stavki iz evangelijev, ki so najbolj blizu umetnikovi poetiki. Tako nam je posredoval svojo vizualizacijo, način, ki nas vodi k intenzivnemu premišljevanju. Nagovarja nas neposredno: iz oči v oči s človekom na sliki, potem zaprede naše misli s pomenljivimi citati. S sliko in z zapisi je znal predočiti evangelijska sporočila, ki se dotaknejo tudi sodobnega človeka, ter v njem zbudijo za mnoge že pozabljeno čustvo, čustvo sočutja. V času, ko so razdalje med ljudmi, v fizičnem in duhovnem smislu vse večje, človek in človeštvo pa sta postavljena pred velike preizkušnje in naloge, je na videz komaj slišno opozorilo umetnika (vsakega posameznika in hkrati vseh) toliko bolj pomembno.
Z besedami filozofinje Hannah Arendt je umetnik tisti zadnji posameznik, ki nam pomaga dogajanja preroško odstirati.Filozofinja pravi, da človeški obstoj, ki je oropan tradicionalnih, transcendentnih, religioznih in moralnih meril, s katerimi premosti prepad med preteklostjo in prihodnostjo, izgubi usmeritev v svetu, v katerem se zdi, da ni kontinuitete volje v času in zato, človeško gledano, ni ne preteklosti ne prihodnosti, so le neskončne spremembe. Filozofinja prav tako govori o pomenu Ciceronovega razumevanja besede kultura (Cultura autem animi philosophia est), ki se nanaša na kultiviranje duha, zato so umetnost, zgodovina in razmislek o življenju ključna za človekovo eksistenco.1 Tudi skozi vizualizacijo, kakršno nam je predočil slikar Milan Razboršek.
Milena Zlatar, univ. dipl. umet. zgodovinarka in muzejska svetnica
1 Hannah Arendt: Med preteklostjo in prihodnostjo (Šest vaj v političnem mišljenju), slovenska izdaja, Založba Krtina, Ljubljana 2006
Naslov: Milan Razboršek, Spodnji Prhovec 6, 1411 Izlake
gsm: 041 489 307
email: milan.razborsek@kulturnidom-zagorje.si,
Facebook: Milan Razboršek
Samostojne razstave:
1. GALERIJA HOTELA RADIN – 1995
2. GALERIJA EROS – LJUBLJANSKI NEBOTIČNIK – 1996
3. GALERIJA DD TRBOVLJE – 2000
4. AVLA DOMA FRANC EBERL IZLAKE – 2004
5. AVLA FIRME EVJ ELEKTROPROM – 2004
6. GALERIJA DD HRASTNIK – 2008
7. GALERIJA MEDIJA ZAGORJE – 2009
8. KRIŽEV POT PO PIRANSKIH CERKVAH – 2011
9. MUZEJ PREMOGOVNIŠTVA SLOVENIJE VELENJE – 2011
10. KINO ŠIŠKA – 2012
11. AVLA FIRME EVJ ELEKTROPROM – 2013
12. POSAVSKI MUZEJ BREŽICE – 2013
13. GALERIJA GRAD BELTINCI – 2014
14. GRAD BREŽICE – 2015
15. KULTURNI DOM PLIBERK, AVSTRIJA – 2014
16. GALERIJAMEDIJA ZAGORJE – 2016
17. GALERIJA INŠTITUTA JOŽEF STEFAN LJUBLJANA – 2016
18. JAKIJEVA HIŠA-GALERIJA NAZARJE – 2017
19. MALA GALERIJA MIRA KRANJCA-KOSOVELOV DOM, SEŽANA – 2019
20. KVARTIRNA HIŠA CELJE – 2020
21. GRAD SEVNICA – 2020
