Misijonarji pred lastnim pragom
/ Marjan Strnad /
Ko sva se leta 1985 kot pravkar poročena z ženo preselila sem v Trnovo, sva še kar nekaj časa hodila k rednim mašam na Rakovnik, kakor sva bila vajena od prej, saj sem tam živel. Vedela sva, gre za navado, saj se nikakor nisva mogla otresti občutka, da sva »priseljenca«, čeprav je žena razen nekaj let tukaj živela od rojstva, tako kot njena mama in stari starši.
Ko sva prvo hčerko vpisala v OŠ Trnovo, sva jo sem vpisala tudi k verouku. Tako smo v Trnovo začeli hoditi tudi k verskim obredom. Dokler se nismo začeli spoznavati s starši veroučencev, sva še imela občutek nesprejetosti v skupnost. Dokončno sva se »vrasla« šele, ko smo pripravljali prva obhajila za otroke in sva začela sodelovati tudi pri drugih dejavnostih.
Ko sem šel pred osmimi leti na delo v Indijo, sem tam seveda poiskal najbližjo katoliško cerkev. Že drugo nedeljo se mi je ob odhodu od svete maše predstavil nek fant in začela sva kramljati. Kmalu so pristopili tudi drugi udeleženci m aše in me povabili na čaj. Naslednjo nedeljo so me spoznali z župnikom. V naslednjih dveh mesecih sem v zavetišču za revne indijske otroke, ki ga je postavila in vodila Italijanka Sandra s svojim možem, predstavil Slovenijo in že smo snovali tehnično rešitev za premostitev vsakodnevnih izpadov elektrike s pomočjo sprejemnikov sončne energije in baterij. Postal sem »polnopraven« in dejaven član župnijske skupnosti. Ko se mi je v Delhiju pridružila moja žena, so seveda tudi njo sprejeli z navdušenjem. Z mnogimi smo še sedaj v rednih stikih, postali smo prijatelji.
Ste začutili razliko? Sedem in več let v Sloveniji za prestop z Rakovnika v Trnovo in tri tedne v Indiji za vstop v skupnost tam živečih katoličanov.
Ali nismo preveč podlegli zahtevam po zasebnosti, zaprtosti v svoje kroge? Udobno nam je, ko po nedeljski maši pred cerkvijo pokramljamo z znanci. A tam nekje ob robu morda stoji en »Marjan«, ki se je ravno priselil v Trnovo. Morda išče družbo, morda želi prispevati svoj talent, a se ne želi vsiljevati. Ne pozna nikogar, nihče ga ne opazi. Kaj, ko bi kdo od nas »starih« Trnovčanov pristopil in ga povabil na čaj ali kavo in tako skrajšal sedemletno privajanje in čakanje, da ga neka zunanja okoliščina približa? Ga predstavil župniku in mu omenil katero od župnijskih skupin, kamor bi se lahko vključil? Če je tujec in ne razume slovensko, bi mu morda povzel sporočilo župnikovega nagovora, ki je vedno izjemno globoko in daje popotnico najmanj za cel teden, če ne kar za življenje.
Sedaj, ko imamo čudovit paviljon, pod katerim večino nedelj od pomladi do jeseni popraznujemo Gospodov dan, je še toliko bolj udobno. Otroci bodo na župnijskem vrtu kaj hitro našli vrstnike. Kdor je, podobno kot naša družina, šel skozi to obdobje s svojimi otroki, dobro ve, kakšen blagoslov je župnijski vrt s športnim igriščem.
Premislimo in se spustimo v pustolovščino spoznavanja novih ljudi. Zavedanje, da smo nekomu pomagali pri vključitvi, je izjemno!
