Moj novi misijon
/ s. Anica Vlašič, fmm /
Ugotavljam, da sem se v svojem novem misijonu vrnila k začetkom. Jezusovo naročilo »Pojdite po vsem svetu in oznanjajte…« (Lu 16,15), me je nagovarjalo že v rani mladosti. Apostoli, njih pogum in vztrajnost v naporih in preganjanju ter še slovanska blagovestnika Ciril in Metod, so bili zame nekoč edini vir predstave o misijonarski dejavnosti.
Po prenekaterih notranjih borbah »iti ali ne iti v samostan« so me okoliščine, to je Božja previdnost, pripeljale v skupnost sester Frančiskank Marijinih misijonark (FMM). Njih poslanstvo me je zelo pritegnilo. Frančiškanka, v preprostosti, brez materjalnih skrbi, po zgledu Sv. Frančiška odgovoriti na Gospodov klic. Marijina misijonarka, posnemati Marijo v tihem Nazaretu, spremljati Jezusa tako na svadbo v Kano kakor na križ na Kalvarijo. Predvsem pa, biti blizu Jezusu samemu pri vsakodnevni mašni daritvi in češčenju Sv. Rešnjega Telesa.
Ko pogledam v preteklost, ugotavljam, da se je moja misijonarska dejavnost začela, ko sem zapustila dom, se zaposlila in se naselila med nepoznanimi ljudmi. Nova življenjska situacija je zahtevala opredelitev: živeti krščansko ali …? K sreči sem v tuji svet prinesla s seboj jasnost, da je neoporečno krščansko življenje »izkaznica naše vere«. In ne skrivati, kdo sem! Zato sem lahko brez dlake na jeziku pri nekem klepetu ob kavi sodelavcem povedala, da sem bila z župnijskim pevskim zborom na romaju, drugič, da bo pri frančiskanih zanimivo predavanje. To je opogumilo še nekatere, da so kaj povedale/li. Odziv: Kaj, ti hodiš v cerkev!? Ja, seveda, a je to kaj čudnega!? Iz preprostih omemb smo prešli v debate na temo vera, Cerkev … Si predstavljate, kako burno je bilo šele, ko sem izdala »svojo skrivnost«, da grem v samostan!
Moje mladostne predstave, da je samostansko življenje v glavnem oznanjevanje evangelija, misijon, so morale kmalu odstopiti mesto vsakdanji realosti: oznanjevanje da, vendar ne samo! Kajti tudi v samostanski skupnosti je treba skrbeti za potrebe zemeljskega življenja, pri čemer vsaka sestra prevzame del teh dolžnosti. Naš odgovor na Gospodov klic je posvetitev življenja v vsem – za misijone, vse je zajeto v redovnih zaobljubah … Darujem svoje življenje za Cerkev in odrešenje sveta. Posvetim se adoraciji Evharistije in evangelizaciji ljudstev … Soglasno karizmi naše ustanoviteljice Marie de la Passion, ko prihajamo k Jezusu v Sv. Evharistiji, mu »pripeljemo s seboj« naše brate in sestre in ko se vračamo na delo, »peljemo« Njega svetu, kajti Jezus sam je največji Misijonar. Sčasoma sem tudi sama doumela moč molitve in daritve kot pomemben način misijonarske dejavnosti. Ljudje, ki so doživeli dotik Duha »po naključju« in o njem pričujejo, nam ta način misijona in njegov pomen samo še potrjujejo.
Katehezo otrok, animiranje bibličnih krožkov, pripravo na zakramente je treba nekega dne prepustiti mlajšim, ostane pa nam molitev, dobra dela in post, za »razsvetljenje vseh narodov/ljudi«, kar je zame zdaj glavna misijonarska dejavnost. V družbi z obilno ponudbo potrošnje in užitkov je Jezusovo naročilo Petru »Utrjuj brate v veri« aktualno tudi za današnjega kristjana. Utrjevanje (spodbuda) bratov in sester v veri, s preprosto vsakdanjo besedo, z zglednim krščanskim dejanjem ali z dobro pripravljeno katehezo, po klasičnih ali sodobnih metodah, je učinkovito le , če ga misijonar/ka posreduje ljudem po Velikem Misijonarju – Jezusu.
