Na poti z Jezusom
/ Miha Majetič /
Sem minorit Miha Majetič, misijonar v Kazahstanu. Gospod Tone Kompare me je povabil, da za župnijsko glasilo napišem nekaj predstavitvenih besed. Rad mu ustrežem, saj je bil v času mojega otroštva moj kaplan na Jesenicah. Nanj me vežejo lepi spomini.
Kot prvorojeni sin carinika Dominika in krojačice Marte Majetič sem se rodil januarja 1970 na Jesenicah, kjer sem bil tudi krščen. Štiri leta za mano je na svet prišel še brat Peter. Kakor se za pravega Jeseničana spodobi, sem že zelo zgodaj stal na drsalkah in smučeh. V tem železarskem mestu sem obiskoval prve razrede osnovne šole in pridno obiskoval verouk. Bil sem zelo živahen otrok. Večkrat sem zaradi bolezni prebival tudi v bolnišnici in mama zaradi tega ni hodila v službo. S prihranki od očetove plače in njenega šivanja doma ter s pomočjo sorodnikov smo si v Mozirju zgradili nov dom. Tako se je mami uresničila želja, ustaliti se na rodnem Štajerskem. Po preselitvi sem tam nadaljeval osnovno šolo. V Velenju sem končal naravoslovno-matematično gimnazijo. V domači župniji sem ob koncih tedna redno obiskoval mladinski verouk ter ministriral in bral berila pri mašah. Vpisal sem se na veterinarsko fakulteto v Ljubljani. Moje mladostne sanje, da postanem živinozdravnik, so se tako zdele dosegljive. A Bog je imel zame drugačne načrte. Na duhovnih vajah so me občasno vprašali, če želim postati duhovnik. Takrat sem imel samo eno željo, biti veterinar.
Preden sem odšel na šolanje v Ljubljano, smo v Mozirju imeli ljudski misijon, ki so ga vodili bratje minoriti. Z njimi sem se takrat prvič srečal. V prostem času po predavanjih na fakulteti sem v Kolbejevem domu obiskoval študentsko skupino Štajerci II. Ko je mama zbolela za rakom in tudi že med služenjem vojaškega roka v Požarevcu, sem se začel spraševati še o drugih smislih življenja, ki so kljuvali dalj časa. 3. marca 1991 sem potrkal na vrata pri minoritih in prosil, če me sprejmejo medse. Še prej sem jih vprašal, in sicer, ali njihovi člani delujejo tudi v misijonih. V Ljubljani sem opravil postulat, kmalu zatem pa sem odšel v Nemčijo v noviciat. Med tem časom sem prišel na pogreb moje drage mame, ki je kljub izredno močni volji izgubila boj z boleznijo. Šele po njeni smrti sem od tete izvedel, da je mama v mladosti želela postati redovnica pri šolskih sestrah v Celju. Teta je v predalu njene nočne omarice našla pismo, ki mi ga je napisala pred smrtjo, a ga ni odposlala. V njem mi je želela sporočiti, kako zelo je bila srečna, ko sem ji povedal, da sem se odločil za duhovniški poklic.
Po vstopu v minoritski red sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer sem pomagal v misijonski pisarni in sodeloval v misijonskih skupinah. Po zaključku študija sem bil dve leti diakon. Prvo leto sem preživel v Zambiji, kjer sem pobliže spoznal delo misijonarjev, potem še v Sloveniji. Vesel sem bil srečanj z misijonarjem p. Mihom Drevenškom in njegovimi glasbenimi skupinami. Novo mašo sem daroval leta 1999 v Mozirju.
Jeseni leta 2005 sem iz rok predstojnika Slavka Strmška prejel misijonski križ in se kmalu potem odpravil na pot svoje misijonske poklicanosti. Nekaj časa sem bil v Avstraliji na pripravah za bodoče misijonsko delo v Vietnamu. Tam sem preživel pet lepih misijonskih let, kljub temu, da je bilo zaradi političnega režima veliko omejitev in negotovosti glede bivanja misijonarjev. Vzgojili smo lepo število redovnih novincev in ponovincev. Opravljal sem še druge službe, med drugim sem pomagal sestram FFM v šoli za slepa dekleta v Hošiminhu.
Ko je misijon prevzela ameriška provinca, sem se za leto in pol vrnil domov. V župniji Sv. Petra sem opravljal službo kaplana. Leta 2012 sem spet odpotoval v misijone, tokrat ne v tople, ampak mrzle kraje – v mesto Astana v Kazahstanu. Najprej sem se naučil ruskega jezika. Že prvo leto sem s pomočjo mladih organiziral oratorij odprtega tipa, v katerega se vključujejo otroci različnih ver in narodnosti. V Kazahstanu namreč prevladujejo muslimani, med kristjani pa pravoslavni. Katolikov je en odstotek. Tamkajšnje ekumensko življenje je zelo živo. Zaradi moje angažiranosti pri delu z mladimi me je nadškof imenoval za odgovornega za mladinsko pastoralo v nadškofiji Astana. Leta 2018 je naša samostanska skupnost postala samostan, potem ko smo bili pridruženi ruski kustodiji. Imenovali so me za gvardijana. Sedaj se s sobratoma, Poljakom p. Pawlom in z Italijanom br. Robertom, pripravljamo na gradnjo samostana. Nadejamo se, da nam bo ob Božji pomoči dobrih ljudi v domovini in po svetu to tudi uspelo.
