Srce me je bolelo
/ Tone Kompare /
Dogodek, ki ga bom opisal, mi je privrel iz srca v novembru, ki je posvečen svetosti in spominu na mnoge, ki so živeli pred nami in so nam zapustili prelepe zglede in bogato duhovno zapuščino. So pa tudi spomini na veliko breme in rane Slovenskega naroda, ki bi ga morali storilci in zločinci (tisti, ki so taka grozodejstva izumili in ukazali) iskreno priznati, se pokesati in škodo popraviti. To, kar sem videl, kar sem bral na oglasnih tablah, me je tako prizadelo, da sem moral napisati in zakričati in svoje doživetje sporočiti tudi drugim. To, kar se je dogajalo v maju leta 1945, je narodov greh, ki še ni odpuščen. Dokler se to ne bo zgodilo, bo slovenski narod krvavel in ne bo zaživel v svobodi, pač pa »v suženjstvo zaklet«.
Tistega dne je močno deževalo. Bil je četrtek. Namenil sem se v hribe. Kot vsak četrtek. Zaradi razmer sem razmišljal o Uršlji gori ali o Pohorju. Na Pohorju še nisem bil. Od Vranskega po cesti v smeri Celja, se je vse bolj svetilo na nebu in odločitev je padla. Grem na Pohorje. To je bila prava odločitev. Vreme je bilo suho. Iz Hajdine sem se po štirih urah in pol hoje, znašel na Arehu. Po okrepčilu sem se zelo zadovoljen vračal. Pod vrhom so me presenetile opisne table, na katerih je pisalo, da so desno in levo od poti zamolčani grobovi, kamor so zadnje dni maja 1945 zmetali nedolžne Slovence in Hrvate. Groza!
Osemnajst grobišč. Masaker so na ukaz vodstva komunistične partije izvajali mladi ljudje z maskami na obrazu in napiti z žganimi pijačami. Za Pohorje tega nisem vedel. Torej ni le Kočevski rog in drugi mnogi kraji breme »Slovenskega izvirnega greha«.
Ko sem med potjo domov o tem premišljeval, me je bolelo srce. Prešinjale so me misli: Kako je mogoče, da človek postane tak hudič. Saj je bilo že konec vojne. Ljudi bi morali zaslišati, ne kar pobiti in še to tako kruto in nečloveško. Še huje me je bolelo to, da so te zločine vztrajno prikrivali. Delali so se osvoboditelje, dobrotnike naroda, zmagovalce. Resnično pa taki poraženci in sprevrženci brez primere.
Par dni pred tem me je dvajsetletno dekle vprašalo, kako to, da je slovenski narod tako razklan, da so nekateri tako sovražni do drugače mislečih. Rekla je, da kaj takega ne opazi med Italijani, Avstrijci, Madžari. Pri nas pa taka zaostalost. Pojasnil sem ji, da je za to kriv »Slovenski izvirni greh«. Zgodil se je med vojno, še bolj pa po vojni, ko bi moral zaživeti mir, spoštovanje, odpuščanje, pozaba vseh krivic. Voditelj jugoslovanskih komunistov se je tiste dni konca maja leta 1945 vozil po Sloveniji. Otroci so morali z zastavicami ob cesti mahati tistim, ki so se predstavljali kot dobrotniki, v resnici pa so bili prestrašeni in so se bali zavednih, poštenih in našemu narodu naklonjenih mož in fantov. Da je tragedija tega greha še navzoča potrjuje izjava iz leta 2022: »Dokler bom jaz župan, domobranci ne bodo imeli skupnega grobišča«, posledično pa Slovenci ne prepotrebne sprave. Tako ostane rimski slogan Deli in vladaj orožje v rokah ljudi, ki jim je prva skrb oblast in borba za jalov politični prestiž.
Kdor želi biti zares dobrotnik Slovenskega naroda, mora storiti vse, da se ta krvaveča rana zaceli in ozdravi. Slovenski narod to zasluži. Kdor drugače misli, naroda nima rad.
