Sveti Jožef, zgled očetov in delavcev
/ Rafael Arias Villalta /
Eden od vidikov, ki je značilen za sv. Jožefa in je bil poudarjen že v času prve socialne okrožnice Rerum novarum papeža Leona XIII., je njegov odnos do dela. Sv. Jožef je bil tesar, ki je pošteno in trdo delal, da je zagotovil sredstva za svojo družino. Bil je varuh Device Marije in rednik Sina božjega. Od njega se je Jezus naučil pozitivnega vrednotenja dela, vrednosti dostojanstva in zadovoljstva ob tem, kar pomeni jesti kruh, ki je sad dela lastnih rok.
V našem času se zdi, da je delo spet postalo aktualno socialno vprašanje in brezposelnost včasih dosega vznemirljive ravni tudi med tistimi narodi, ki so desetletja živeli v blagostanju. Zato je potrebno ponovno ovrednotiti pomen dela, ki človeku daje dostojanstvo. Sv. Jožef je zagotovo pravi zgled in varuh tega.
Delo neizogibno spremlja življenje človeka na zemlji. Z delom so povezani: napor, trud, utrujenost, bolečina in boj, ki so sestavni del našega življenjskega obstoja. So posledica izvirnega greha in potrebe po odrešenju. Vendar delo samo po sebi ni ne kazen ne prekletstvo; kdor tako misli, ni razumel Svetega pisma.
Čas je, da se kristjani zavedamo in na glas povemo, da je delo milost in božji dar. Ni prav razdeljevati ljudi v kategorije glede na vrsto dela in imeti nekatera opravila za bolj častna od drugih. Delo, vsako delo, je dokaz o človekovem dostojanstvu. Z delom človek gospoduje nad stvarstvom. V delu je priložnost za osebnostni razvoj. Delo je vez edinosti z drugimi bitji in sočlovekom, vir sredstev za vzdrževanje družine, način za izboljšanje družbe, v kateri živimo, in je potrebno za napredek vsega človeštva.
Za kristjana se omenjeni pogledi nadgradijo, kot je to zapisano že v Stari zavezi (povečajo in razširjajo). Z delom človek sodeluje pri stvarjenskem delu Boga, ki je ob stvarjenju prva človeka blagoslovil z besedami: „Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!“ (1Mz 1, 28). Še več, s tem ko je delo sprejel Kristus, postane delo za nas odrešeno in odrešujoče. Delovno okolje ni samo neko okolje, v katerem človek živi in dela, ampak sredstvo in pot svetosti ter posvetilna in posvečujoča naloga. Vsi imamo vest, v smislu moralne vesti. V normalnih okoliščinah se ljudje obnašajo primerno, lahko rečemo, da večina ljudi sledi svoji vesti. Trudijo se, da drugim ne bi škodovali in da bi pomagali tistim, ki so v stiski in potrebi, da bi tudi na ta način izpolnili svoje človeške in državljanske obveznosti. Papež Frančišek nas opominja: »Delo sv. Jožefa nas spominja, da sam Bog, ki je postal človek ni podcenjeval dela. Izguba dela, ki prizadene toliko bratov in sester in ki v zadnjem času narašča zaradi pandemije covid-19, mora biti klic, da ponovno preverimo svoje prednostne cilje in naloge. Prosimo sv. Jožefa, ki je vzor delavcev, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad človek in sploh noben človek in nobena družina naj ne bo brez dela! Tisti pa, ki delajo, naj uživajo zaslužene sadove svojega dela.«