TAIZE LJUBLJANA, 28. 12. 2023-1. 1. 2024
/ Nika Drnovšek in Laura Nagode, organizatorki ESM 2023 v župniji Trnovo /
Bil je oktober, običajen ponedeljek in tako kot ponavadi sem nameravala iti k verouku, ki ga imamo ob pol osmih zvečer. Tokrat pa se nismo zbrali pred Trnovsko cerkvijo, ampak pred evangeličansko, na Gosposvetski cesti. Lauro sem prišla čakat na avtobusno postajo in skupaj sva se odpravili do čisto neznane cerkve. Joj … če bi že takrat vedeli, kaj vse naju čaka. Kmalu sva ugotovili, da sva prišli na taizejsko molitev. Iskreno, sprva nisva bili navdušeni; no, vsaj glasba se naju ni ravno dotaknila in vse se nama je zdelo nekako nenavadno in nepoznano. Po molitvi nama je Dominik povedal, da se mu zdiva najbolj primerni, da prevzameva organizacijo Taizejskega evropskega srečanja mladih 2023 v naši župniji. In tako se je vse začelo. Z Lauro sva imeli vsak teden sestanke z zelo simpatično prostovoljko Eleno, ki je prišla iz Španije za nekaj mesecev živet v Ljubljano in to samo zaradi sodelovanja v glavni organizatorski ekipi evropskega srečanja. Kmalu nisva bili več toliko v skrbeh, saj sva videli, da je organizacija res na nivoju in da vsaj z vsebino ne bomo imeli veliko dela. Seveda je bilo vse skupaj tudi stresno in včasih naporno.
Nobena od naju ni imela kakšnih izkušenj na takem področju, saj sva bili še premladi, da bi se udeležili kateregakoli evropskega srečanja mladih. Lahko si predstavljate, da ni bilo lahko priskrbeti prenočišč za okoli 100 ljudi, organizirati jutranje molitve, kateheze, cel dan biti nasmejan, skrbeti, da gre vse po načrtu, poleg tega pa še komunicirati v angleščini oz. drugih jezikih. Nikakor nama ne bi uspelo brez super ekipe, ki je pomagala vse izpeljati. Animatorji so odigrali pomembno vlogo pri vodenju katehez in pogovornih skupin. Zelo hvaležni pa sva tudi družini Kosmač, ki je poskrbela za glasbo med skupnimi mašami in molitvami, pričarali so res prelepo vzdušje, ki je še bolj poglobilo naše trenutke z Bogom. Poleg pogovornih skupin, molitev in maš smo se z romarji iz cele Evrope povezali še preko drugih dejavnosti. Najbolj nama bo ostalo v spominu praznovanje novega leta. Najprej smo začeli z molitvijo, nato pa vstopili v novo leto skupaj z opazovanjem ognjemeta, plesanja plesov različnih kultur – med drugim tudi zunaj na dežju, ker notri ni bilo dovolj prostora – petja in še mnogo čudovitih trenutkov.
Lahko rečeva, da četudi na začetku nisva bili ravno navdušeni nad Dominikovo idejo, je bila to zagotovo ena najlepših izkušenj v najinem življenju. Toliko novih obrazov, preizkušenj, smeha, zabave, druženja, petja, plesanja … V tistih dneh nama je župnišče postalo drugi dom.
Definitivno pa misliva, da smo se tudi mi, kot župnija in mladi, na ta način zelo povezali, morali smo se, če ne, nam ne bi uspelo. Vsi romarji so bili čisto navdušeni in pohvale smo prejemali še nekaj tednov po samem srečanju.
Zato bi se obe radi še enkrat zahvalili čisto vsem, ki ste na kakršenkoli način pripomogli k izvedbi tega prečudovitega tedna!
/ animatorka Katja Ceglar /
Taizejska molitev, kolikor malo sem imela z njo izkušenj, me nikoli ni preveč navduševala. Ne vem, zakaj, toda nenehno ponavljanje istega speva sem občutila kot mukotrpno, ni mi pomagalo vstopiti v molitev. Vseeno sem se odločila udeležiti Evropskega srečanja mladih v Ljubljani – priložnost je pač treba izkoristiti. Sklenila sem se udeležiti molitev in odpreti srce za to, kar bi mi Gospod po vsem skupaj želel podariti. Posebej bogate so bile zame molitve v Stožicah. Same po sebi niso bile nič posebnega, ampak pri vsaki sem se na nek način srečala z Bogom, enkrat v Božji Besedi, drugič spet pri molitvi ob križu. Rečeno nam je bilo, naj na ta križ položimo vse hudo, ki je v svetu, in vse, kar nosimo s seboj. Potem se je začela viti h križu vrsta ljudi in gledala sem, kako vsi polagajo na ta križ svoje bolečine. Gledala sem Jezusa, kako sprejema nase vse to, kako ob tem hudo trpi, a tudi hoče vse to sprejeti nase. Zame je bila to močna duhovna izkušnja, ki jo sedaj nosim s sabo. Skupnost taizejskih bratov sem doživela kot veliko pričevanje, da je kljub razlikam, ki med njimi ostajajo zaradi različnih krščanskih Cerkva, iz katerih izhajajo, mogoče živeti skupaj kakor ena Cerkev. Tudi mi smo na nekakšen način to gradili s soudeleženci.
/ animatorka Lara Bajuk /
Pred začetkom Taizeja v Ljubljani sem imela mnogo pomislekov glede njegove izvedbe v naši župniji. Kako bomo animatorji lahko udeležencem ustvarili pristno izkušnjo Taizeja, ko pa se noben od nas še nikoli ni udeležil dogodka, kaj šele da bi sodeloval pri njegovi organizaciji. A se je izkazalo, da so bili moji pomisleki popolnoma odveč. Zaradi Laurine in Nikine pripravljenosti je dogodek gladko potekal, še več, zdi se mi, da je ta izkušnja med sabo povezala ekipo trnovskih mladincev in animatorjev ter celotno župnijo. Poleg tega pa smo ustvarili prijateljstva z mladimi kristjani iz celotne Evrope. Po jutranji molitvi smo animatorji odvodili pogovore po skupinah, z udeleženci smo si podelili svoja mnenja in izkušnje. Glede na to, da smo bili prisotni tako katoličani, kot pravoslavci in protestanti, so se ta lahko kdaj razlikovala, a vedno brez kakršnekoli nestrpnosti. Seveda pa je bil vrhunec dogodka skupinsko praznovanje novega leta, za katerega lahko rečem, da je bilo eno najlepših praznovanj v mojem življenju. Udeleženci so morali pripraviti eno pesem, igro ali ples značilen za njihovo državo, slovenski animatorji smo jih naučili plesati polko na Slakove melodije.
/ animatorka Mateja Žvipelj /
Taizejsko srečanje mladih sem doživela prvič. Dragoceno je bilo praznične dni deliti z mladimi iz različnih držav, ki nas povezuje ljubezen do Kristusa. Z romarji, ki jih je sprejela naša župnija, smo se lahko postopoma spoznavali v času dopoldanskega programa, del katerega so bile tudi pogovorne skupine. Tu sem sodelovala kot animatorka. Moderiranje skupine me je sprva rahlo skrbelo zaradi preprostosti priprave, saj smo za enourni pogovor prejeli le tri krajše iztočnice. Presenetil me je odziv mladih, ki so z vnemo delili svoje izkušnje in pogled na vero. Dodatna obogatitev so bili tudi vsi jutranji in večerni pogovori z romarji, ki smo jih gostili pri nas doma. Čudovito je bilo doživeti sobotno molitev v Stožicah, pri kateri se je svetloba sveč, ki smo jih prejeli vsi navzoči, kot val razširila po vsej dvorani in nas spodbudila, da lahko vsak izmed nas prinaša luč v ta svet.
/ gostiteljica Petra Marinko /
Biti gostitelj taizejskim romarjem je v meni prebudilo mladostne spomine na prečudovita novoletna Taizejska srečanja, ki sem jih doživela kot študentka. In presrečna sem, da je sedaj to izkušnjo z menoj delila tudi hčerka. Približal se ji je taizejski svet, ki bo s pesmimi še dolgo odmeval v našem domu, gostili sva namreč tri predane romarke, odlične pevke. Te priložnosti nismo smeli zamuditi; spominjam se desetletij, ko smo na vsakem novoletnem srečanju polni upanja čakali, da priložnost gostiteljice dobi tudi naša mala Slovenija. Ta trenutek je nastopil letos in hvaležni zanj stopamo naprej, bogatejši za veliko lepega, kar smo doživeli in dali mladim, da s seboj ponesejo v svoje domovine. Besede zahvale v pismih, sporočilih, fotografijah še danes prihajajo od naših punc iz Strasbourga in Amsterdama in prepričana sem, da se še srečamo. Nekatera taizejska znanstva namreč ostanejo za vse življenje, naj bo tudi to eno izmed njih.
/ gostiteljica Marina Trost /
Naša mladinca sta sodelovala v župniji pri pripravi Taizejskega srečanja in odločili smo se, da gostimo nekaj romarjev. Na koncu smo jih sprejeli pet: dva iz Poljske, glasbenico s čelom iz Francije, še enega Francoza in Italijana. Kljub temu, da so vsi spali na tleh v eni sobi in imeli do večera zaseden program, smo pozno zvečer našli čas za pogovor. Nagovorila nas je njihova vera in hvaležnost. Čeprav niso imeli udobja, so bili veseli in aktivno udeleženi na molitvah in delavnicah. Zadnji dan so po skupnem kosilu kar sami pomili posodo.
/ gostitelji družina Pust /
Dolgo smo se odločali, da bi postali gostitelji. Še neodločeni smo na novo uredili spalni kotiček in vse potrebno za namestitev. Bog je imel načrt. Gostili smo simpatični dekleti iz Litve, ki sta nas z urejenostjo že prvo jutro navdušili. Skromni dekleti iz velikih družin, kjer je bila jutranja sveta maša na prvem mestu, sta prvič zapustili svojo državo. Ena od njiju je imela celo osem sorojencev! Tiste dni smo postali »gostitelji« in se povsem predali ritmu Taize ter neizmerno uživali. Bog nas preizkuša, in tisti, ki se Mu predamo, četudi po dolgem premisleku, smo bogato nagrajeni. Pri nas so jima vrata vedno odprta.
