Župnik Janez Pogačnik (1946 – 2003)


Janez Pogačnik, 14. trnovski župnik, je v Trnovem župnikoval od 19. avgusta 1979 do 6. februarja 2003. Danes, 6. februarja 2021, mineva 75 let od njegovega rojstva, ter hkrati 18 let od njegovega prezgodnjega odhoda in vstajenja v večno Življenje.

Rodil se je 6. februarja 1946 v Kranju. Njegov oče je bil Jože Pogačnik iz Kranja, njegova mama Albina, roj. Kreutzer pa je bila rojena Trnovčanka; rodila se je v hiši, kjer je danes grška ambasada, Trnovski pristan 14. Že kot otrok je Janez hodil na počitnice v Trnovo, k teti slikarki Marjanci Kraigher. Kot bi mu bilo Trnovo že takrat usojeno! Po končani srednjetehnični gradbeni šoli v Ljubljani leta 1965 je nadaljeval študij gradbeništva na FAGG. Po osebnem pričevanju je kot 21-letni študent doživel spreobrnjenje, in iz popolnega nevernika postal veren član katoliške Cerkve.

Trije dogodki v Janezovem življenju so botrovali spreobrnjenju:

Prvi dogodek se je zgodil v Bohinjski Beli. Neko poletno soboto leta 1967 je bil Janez na obisku pri študentskem prijatelju Frenku, Francu Pogačarju iz Bohinjske Bele 7, ob obisku pri njegovi družini ostrmel ob lepoti večerne molitve. Prav tam se je Janezu, začel odpirati povsem nov svet, za katerega ni slutil, da sploh obstaja. Prav tam, v hiši “Pr’ Petrícevih!” je Janez storil prvi korak k svojemu spreobrnjenju.
Drugi razlog je bila Janezova živahna korespondenca s sorodnikom, “malim stricem”, g. nadškofom dr. Jožefom Pogačnikom, v kateri sta “soočala vsak svoje argumente” o tem, ali Bog je, ali ga ni, in sploh … Janez v svoji mladostni bogoiskateljski zagnanosti, in gospod nadškof v svoji razgledani in umirjeni gotovosti. Janez je o tem dopisovanju kasneje zapisal, da mu je Bog že takrat “nastavil zanko”. Pisma dr. Jožeta Pogačnika dokazujejo, da je bil prav on Janezov duhovni oče.
Tretji razlog pa je bila Janezova huda srčna aritmija, zaradi katere je bil komaj 22 let star že hospitaliziran v bolnišnici na Golniku. Na Golniku se je Janezu prikazal Bog, morda v videnju, morda na podoben način, kot se je pred dvema tisočletjema prikazal Savlu.

Svojo zrelo odločitev za Boga in duhovniški poklic je Janez sprejel leta 1968, ko je tudi zanj prišlo velikonočno jutro in “zmagoslavna aleluja”, ko je z “Verujem, upam, ljubim” zaigrala in se dvigala tudi njegova duša!

Kot absolvent gradbeništva se je odločil za duhovniški poklic in se leta 1970 vpisal na Teološko fakulteto, kjer je leta 1974 tudi diplomiral.

Končno so se leta dopolnila, časi dozoreli, božji načrti so “meso postali”: 29.9.1973 je bil Janez Pogačnik v kranjski mestni župnijski cerkvi sv. Kancijana, skupaj z Antonom Ferlicem, posvečen v duhovnika, naslednji dan 30.9.1973 pa je z vso župnijo že obhajal – obenem veličastno in skromno – novo mašo.

Za novomašno geslo si je Janez izbral Pavlovo misel “Življenje je meni Kristus” (Flp, 1,21). Ni dvoma zakaj. Janez je vedno s hvaležnostjo razmišljal o tem kako je Bog našel mene in jaz Cerkev.

Duhovniško službo je Janez začel v Mavčičah na Gorenjskem. Po enem letu kaplanovanja je odšel v – nepozabno – Škofjo Loko, kjer je kaplanoval 5 let, in tam ostal do leta 1979. Bil je izjemno sposoben in delaven človek. Že kot kaplan je razgibal versko življenje zlasti na področju bogoslužja in dela z mladimi.

Leta 1979 je Janez Pogačnik nastopil službo župnika v Trnovem v Ljubljani. Bil je štirinajsti trnovski župnik, ki je v Trnovem župnikoval od 19. 8. 1979 do svoje smrti 6. 2. 2003.

V nepolnih štiriindvajsetih letih svojega pastirovanja je Janez v župniji Trnovo, pa tudi v širšem slovenskem prostoru, zapustil trajen in neizbrisen pečat. Vse svoje velike sposobnosti je še posebej razvil pri vodenju trnovske župnije. Prenovil je cerkev, tu je bil po mnenju mnogih ultra moderen, statično je cerkev rešil pred nagibanjem, prenovil je vrt in ga preoblikoval v kraj druženja in srečevanja, prenovil je župnišče, ustanovil je Finžgarjev klub, prenovil je pevski zbor, izdal je vrsto publikacij, med drugim Kroniko trnovske župnije od leta 1933 do 1991, bil je urednik zbornika Trnovsko zrcalo (2007), zbornika Trnovski krogi (2003), ki so pravzaprav tretja kronika župnije Trnovo, ki opisuje poosamosvojitveni čas od leta 1991 do 2003.

Poleg pastoralnega dela, je župnijo zaznamoval s svojim kulturnim delovanjem; in izostrenim umetniškim čutom za lepoto in izvirnost. Bil je kulturnik, ki je Žlahtnost zoperstavljal barbarstvu, Plemenitost brezdušnosti, Kulturo je enačil s Svobodo, z Ljubeznijo pa je gradil mostove med ljudmi in Bogom.

Bil je dolgoletni član različnih cerkvenih komisij in svetov, štirinajst let je urejal revijo Oznanjevalec, namenjeno duhovniškemu oznanjevalnemu delu. Vrsto let je bil urednik revije za pastoralna vprašanja Cerkev v sodobnem svetu, ves čas do smrti pa je bil njen sodelavec. Tri mandate je bil tudi predsednik Komisije za kulturo pri Slovenski škofovski konferenci.

Župnik Janez Pogačnik je bil tudi kronist. Dostojno je nadaljeval veliko delo župnika Ivana Vrhovnika, ki je leta 1933 izdal zgodovinsko kroniko Trnovska župnija v Ljubljani, ki podrobno opisuje dogodke v več kot 700 letni zgodovini Trnovega in več kot 200 letni zgodovini trnovske cerkve (1753) in trnovske župnije (1785). To je gotovo najbolj temeljita kronika, kolikor jih o posameznih župnijah imamo.
Janez Pogačnik je leta 1991 kot urednik zagotovil faksimile prve kronike Trnovega. Obenem je z zgodovinsko občutljivostjo zaznal medvojno kroniško praznino. Odločil se je pripraviti in izdati kroniko Trnovega po letu 1933, še zlasti zato, ker se leta 1945 kronika, ki naj bi jo pisal vsak župnik, konča. V nevarnih povojnih časih, ko so bile pogoste preiskave po župniščih in so bili duhovniki kaznovani za vsak kritični zapis, so trnovski župniki (Janko Cegnar, Ivan Vindišar, Franc Fric in Danijel Kaštrun) opustili pisanje kronike.

S pisanjem župnijske kronike je v nelahkem času povojne zgodovine leta 1979 nadaljeval prav Janez Pogačnik in leta 1991 izdal drugo trnovsko kroniko Trnovska župnija v Ljubljani 1933-1991.

Leta 1997 je Janez Pogačnik uredil in izdal zbornik Trnovsko zrcalo. Bil je tudi urednik tretje trnovske kronike Trnovski krogi (2003), ki ni le kronika o obnavljanju trnovske cerkve, temveč je kroniški zapis o Trnovem v osamosvojitvenem času. Kronika je izšla po Janezovi smrti, sourednika pa sta bila Tadeja Krečič Scholten in Gašper Demšar.

Ob vsem obsežnem delu je leta 1988 na Teološki fakulteti pri prof. dr. Francetu Perku opravil magisterij iz Teologije. Ob delu na verskem in cerkvenem področju je bil Janez Pogačnik zelo dejaven tudi v širšem kulturnem in družbenem življenju. Bil je eden od glavnih povezovalcev med laizirano in laično kulturo na eni, ter med vero in Cerkvijo na drugi strani.

Janez Pogačnik je bil velik Slovenec in velik rodoljub! Že v času pred osamosvojitvijo je kot župnik dajal zavetje takrat še preganjanim osamosvojiteljem, in bil tesno povezan z intelektualnim krogom Nove revije, in DEMOS-a. Gorel je za samostojno Slovenijo! Pri njem, pa tudi na župnijskem vrtu, so se ob kresovanjih zbirali in srečevali vsi ključni akterji slovenske osamosvojitve, po osamosvojitvi pa je vsako leto ob dnevu državnosti daroval večerno sv. mašo za Domovino. Janez je bil nesporna moralna avtoriteta! Imel je velik vpliv na osamosvojitelje, in osamosvojitvena dogajanja.

Prav Ljubezen do Domovine, države Slovenije, ter njegovo tankočutno razumevanje polpretekle slovenske zgodovine sta v Janezu Pogačniku rodila in izoblikovala idejo, ter privedla do izdelave keliha in patene “Rog“, ki nosita v sebi izjemno simbolno sporočilo za Slovenstvo in Slovenijo! Kelih je izdelan v obliki vrtnice, v ročaju pa so vgrajeni tulci patronov in kamen iz Kočevskega Roga. Ta kelih in pateno lahko upravičemo štejemo za duhovno oporoko župnika Janeza Pogačnika.



Prizadevanja in delo pokojnega župnika Janeza Pogačnika so v Cerkvi na Slovenskem vsi, tudi v vodstvo zelo cenili, niso pa se vsi strinjali z vsemi njegovimi pristopi. Vendar je Janez poslušal svoje Srce, v katerem je bila Ljubezen, ki je Bog; verjel je, da ko delaš z Ljubeznijo ne moreš zgešiti.

Živel je hitro in in intenzivno ter opravil veliko delo tako v Cerkvi kot v družbi, pri tem pa je tudi sam prehitro telesno izgorel. Bil je hud srčni bolnik, in zadet od srčne kapi je umrl prav na svoj rojstni dan, 6. 2. 2003, star natančno 57 let.

+ + +

V Finžgarjevi galeriji župnije Ljubljana-Trnovo smo trnovskemu župniku Janezu Pogačniku ob 70. obletnici njegovega rojstva in 13. obletnici smrti, pripravili spominsko razstavo z naslovom “Trnovska leta župnika Janeza Pogačnika“, v okviru katere smo s pomočjo fotografij, dokumentov in osebnih predmetov župnika Janeza Pogačnika na kratko predstavili njegovo življenje in delo.

Pripravljalci spominske razstave, ga. Jožica Curk, g. Igor Curk, g. Jože Raspet, ga. Slava B. Kucler, g. Miha Gregorič in Mitja Borko, smo se ob pripravah na razstavo odločili, da obenem z razstavo pripravimo tudi spominsko brošuro, v kateri so zbrani spomini, pričevanja in razmišljanja o pokojnem župniku Janezu Pogačniku, ki je v vsakem izmed nas zapustil trajen in neizbrisen spomin.

Zbrani spomini Janezovih prijateljev opisujejo spomine na značilne dogodke na njegovi, in naši življenjski poti. To so iskrena in neposredna besedila o Janezu in o nas samih, so kot utrinki iz časa, ko smo ga preživeli skupaj z njim, so kot drobtinice kruha, ki nam ga je nepolnih 24 let lomil in delil, so kot kaplje vina, ki smo ga pili skupaj z njim.


Pričujoča brošura je v pdf obliki objavljena na spletni strani župnije Ljubljana-Trnovo: SPOMINI, RAZMIŠLJANJA IN PRIČEVANJA O ŽUPNIKU JANEZU POGAČNIKU.

Mitja Borko

Več prispevkov >>

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja