27. Nedelja med letom, leto B
Pridiga Ljubljana Trnovo, 6. 10. 2024
1Mz 2,18-24; Heb 2,9-11; Mr 10,2-16
Apostol Pavel nam pravi: »Pa tudi če se oženiš, ne grešiš, in če se deviška omoži, ne greši, vendar bodo taki imeli stisko v mesu (v tem življenju). Jaz pa bi vam rad prizanesel.« (1 Kor 7,28)
Imeli bomo težave v zakonu.
Kdo vse so imeli težave?
Abraham in Sara – veliko stisk in težav sta imela. Tobitova družina, preden se je poročil sin Tobija. Samarijanka, katero Jezus sreča ob vodnjaku (šest krat se je poročila, imela je šestega moža)…
Ampak, kljub temu pravi Božja beseda, da sta mož in žena poklicana za skupaj in da bosta ENO MESO, ENO TELO, ENO.
Nadalje pravi evangelij, da je Mojzes napisal pravil za odslovitev žene, zaradi TRDOSRČNOSTI. Božja zamisel pa ni bila taka.
Kakšna je bila Božja zamisel in kaj se je zgodilo potem?
O tem govori Katekizem Katoliške cerkve.
Sveto pismo se začenja s stvarjenjem moža in žene po Božji podobi in sličnosti. Bog sam je začetnik zakona, zato zakon ni zgolj človeška ustanova. Bog ustvari človeka iz ljubezni in je želel, da bi človek živel z njim v popolnem ljubezenskem odnosu. Bog je človeku dal sposobnost, da ljubi Boga nazaj. Bog je dal človeku ves svet. Ti odnosi so bili neokrnjeni in popolnoma ljubeči. V to okolje je bil postavljen zakon.
In kaj se je zgodilo?
GREH, ki je ločil človeka od Božje ljubezni. Človek se je uprl Bogu in je svobodno z njim prekinil ta ljubezenski odnos. Človek je hotel svobodo brez Boga.
Ampak človek v bistvu ni postal svoboden, ampak se je podredil hudičevi oblasti (Rim 6,15-23). Človek je postal s padlo človeško naravo (stanje izvirnega greha) suženj greha, smrti in hudega duha (Ef 2,1-2; Jn 8,34).
Posledice tega greha vidimo tudi v zakonskem odnosu. Izkustvo zla se čuti tudi v odnosih med možem in ženo. To zvezo ogrožajo: NESLOGA, GOSPODOVALNOST, NEZVESTOBA, LJUBOSUMNOST in NAVZKRIŽJA, pa vse do SOVRAŠTVA in PRELOMA ZVEZE.
Ta nered ne prihaja iz narave moža in žene, tudi ne iz narave njunih odnosov, ampak iz greha.
Kot prelom z Bogom ima greh za prvo posledico prelom prvotnega občestva med možem in ženo.
– Njune medsebojne odnose IZKRIVLJAJO medsebojna obtoževanja.
– Njuna medsebojna privlačnost, ki je dar Stvarnika, SE SPREMENI v razmerje gospodovanja in poželenja.
– Poklicanost moža in žene, da naj bosta rodovitna in se množita in si podvržeta zemljo, je OBREMENJENA z mukami poroda in pridobivanja kruha.
Obstajajo MOTNJE, težave, ki so nastale z GREHOM, čeprav prvotni načrt ni bil tak.
Kje je ozdravitev in rešitev?
Da bi mož in žena ozdravljala in ozdravila rane grehe, si ne moreta sama pomagati. Potrebujeta pomoč MILOSTI, ki jima ga lahko da le Bog. Brez te pomoči, se možu in ženi ne more posrečiti, da bi uspela in uresničila to zedinjenje svojih življenj, za katero ju je Bog v »začetku« ustvaril.
Jezus je prišel ozdravit ta porušeni odnos, prišel je ozdravit trdoto mojega in tvojega srca. Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje (Mt 19,6).
Tukaj Jezus prinaša novost, novost preko križa, trpljenja in vstajenja – temu rečemo ODREŠENJE. Ponovno je popravil ta odnos do Očeta. Prišel je, da vzpostavi prvotni red stvarstva, ki je bil z grehom porušen, zato nam JEZUS daje MOČ in MILOST (zastonjski Božji dar), da človek v zakonu zaživi v NOVI RAZSEŽNOSTI BOŽJEGA KRALJESTVA.
Poklicani smo, da hodimo za Kristusom. On je med krščenimi povzdignil zakon v DOSTOJANSTVO ZAKRAMENTA. Bog, živi Bog, Sveta Trojica je navzoča med zakoncema. To je tabernakelj, ki se giblje po svetu, med nami. Vidimo, zato moramo biti bistveno drugačno od sveta. V Kristusu smo nova stvar, nismo več pod oblastjo greha, ampak Božja stvar. Eno smo, podoba in slika Boga v svetu.
Ali ni to pričevanje, ali ni to evangelizacija, ali ni to smerokaz za pot svetosti?
Seveda bomo imeli podobne težave kot drugi, ampak kako se tega lotevamo, pa je velika razlika. Mi s Kristusom, njemu to izročimo, računamo na silo od zgoraj, ki deluje in je učinkovita. In rezultat je bistveno drugačen on poskusov, ki nam jih ponuja svet.
Kaj svetovati zakoncem, ki bi radi vsaj poskusili stopiti na to strmo pot, ki pa je polna obljub?
Nekaj zelo preprostega: ODKRITI STARO VEŠČINO KRPANJA, v katerem so bile naše babice in prababice prave mojstrice.
Miselnost »uporabi in zavrzi«, ki danes prevladuje, je potrebno nadomestiti z miselnostjo »uporabi in zakrpaj«.
Naše babice so znale tako dobro zakrpati obleko (neko nevidno krpanje bi rekli), da je bil izdelek kot nov, brez kakršne koli sledi raztrganine. Danes skoraj nihče več ne krpa. Zdi se, da je pod čast nositi zakrpane nogavice, čevlje ali majico. Ampak zakrpati je potrebno nemudoma, čim prej.
To prenesimo v zakonsko skupnost. Sveti Pavel pravi: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču.«, »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu.«, »Nosite bremena drug drugemu.« (Ef 4,26-27; Kol 3,13; Gal 6,2)
V procesu raztrganin in krpanja, kriz in reševanja zakonska skupnost ne obrabi, ampak raste, se izpopolnjuje, izboljšuje. Isti princip velja v življenju slehernega in hoja po poti svetosti.
S Kristusom lahko vedno začnemo ponovno, od začetka, lahko nadaljujemo novo, lepšo zgodbo.
Jezus je v Kani naredil čudež z vinom in rešil novoporočenca. Vsi so se strinjali, da je bilo vino na koncu veliko boljše kot prvo.
Jezus je danes pripravljen narediti enako. Če ga le povabimo v naš zakon. Naredil bo ta čudež sedaj in bo storil, da bo poslednje vino – ljubezen in edinost zrelih let – boljša od tiste na začetku.
Ker je ZAKONSKA PRIVOLITEV ob poročnem slavju tista nujna prvina, s katero nastane zakon in zakrament, bomo sedaj to obnovi. Ponovno se bomo postavili pred Boga in stopili na pot Božje zamisli: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« (Mt 19,6)
Mož in žena si sedaj podajta desnici in bodo najprej možje, potem pa žene obnovile veličastno zakonsko privolitev.
»Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.«
Sedaj pa žene:
»Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.«
Amen.
Matej Križanič, stalni diakon