Ko se iz središča Ljubljane približujemo trnovski cerkvi, najprej pridemo do reke Gradaščice, ki v četrtni skupnosti Trnovo ločuje predela Trnovo in Krakovo. V prvi polovici 20. stoletja je sloviti arhitekt Jože Plečnik uredil rečne brežine in kamniti perišči za trnovske in krakovske perice ter zamenjal dva lesena mostova s kamnitima — Trnovskim in Petelinjim mostom.
Trnovski most (1) je zasnovan kot nekakšen trg pred cerkvijo in je s svojo opremo edinstven na svetu. Plečnik je na mostu zasadil drevesa, sprva ciprese, kasneje pa breze. Most je dolg 20 metrov, obložen s podpeškim apnencem, na koncih pa stojijo štiri nizke piramide. Cestišče zamejujejo kamnita ograja, pločnika, zelenici, cestni mejniki ter svetilke.
Na levi strani stoji ožja in višja piramida, ki spominja na streho cerkvenih zvonikov z zvončastimi svetilkami. Na nasprotni strani je kip Janeza Krstnika s križem (2), delo kiparja Nikolaja Pirnata iz leta 1932.
V levi zakristiji (1) se nahaja oprema za vzdrževanje cerkve. V desni zakristiji (2) pa se nahajajo župnikovo mašno posodje, svečniki in sveče, mašni plašči in bandere, palica z likom Janeza Krstnika (Plečnik, 1934).
Kip s križem je bil večkrat tarča vandalizma. Zadnje restavriranje je leta 2024 izvedel kipar in restavrator Jernej Mali.
Na vzhodni strani mostu, ob vodni strani, sta dve kamniti plošči, ki označujeta, da je Trnovo na južni in Krakovo na severni strani.
Kip in most je blagoslovil župnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar na kresno nedeljo leta 1932.
Prostor pred cerkvijo je Jože Plečnik uredil kot trg. Zamejil ga je s stebrički, visokima svetilkama in dvema brezama. Na zahodni strani je uredil še majhen park.
Plečnik ni bil zadovoljen z Jeblingerjevim fasadnim ometom (3), zato je svetoval njegovo odstranitev in uporabo grobega ometa. Vhodni portal, portal Feliksa Tomana, je ohranil v prvotni podobi. Ob vratih sta dva polirana stebra, nad njima pa keramično mozaično okrašena atika, na kateri stoji velik pozlačen križ. Velika lesena vhodna vrata je izdelal J. Petrovčič.
Levo in desno od vhoda v cerkev so v 90. letih pritrdili štiri spominske plošče (4), posvečene Francetu Prešernu, Franu S. Finžgarju, Jožetu Plečniku, nadškofu Jožetu Pogačniku in Francetu Kralju.
Leta 2000 so parkovni prostor preuredili v Park slovenskih impresionistov (5):
1. Ivana Groharja (1867–1911),
2. Riharda Jakopiča (1869–1943),
3. Mateja Sternena (1870–1949) in
4. Matija Jame (1872–1947).
Vsi štirje so bili slikarji, Sternen pa tudi restavrator. Umrli so v Ljubljani, kjer so tudi pokopani.
Doprsne kipe je izdelal kipar Drago Tršar. Na tleh je podstavek s slikarsko paleto z napisom “IMPRESIONISTI”. Zapisana so imena umetnikov, poleg njih pa sta reliefno upodobljena tudi dva čopiča. Sternen in Grohar sta v začetku 20. stoletja poslikala cerkev, njune poslikave lahko še danes občudujemo v apsidi in na stropu glavne ladje.
Spominske plošče na cerkveni fasadi
Bronaste spominske plošče na vhodni fasadi so od leve proti desni predstavljene po kronološkem redu postavitve:
Albin Ambrožič: Francetu Prešernu, 1988 (1)
Leta 1833 se je France Prešeren v trnovski cerkvi zaljubil v Primičevo Julijo. Ker njegova ljubezen ni bila uslišana, je pesnik Trnovo poimenoval kot kraj nesrečnega imena. V spomin na ta dogodek je na plošči ob Prešernovi portretni upodobitvi izpisan sonet “Je od vesel’ga časa teklo leto.“
Je od veselga časa teklo leto,
kar v Betlehemu angelcov hozana
je oznanila, de je noč končana,
dvakrat devetsto triintrideseto.
Bil velki teden je; v soboto sveto,
ko vabi môlit božji grob kristjana,
po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
V Trnovo, tje sem uro šel deséto.
Trnovo, kraj nesrečnega imena;
tam meni je gorje bilo rojeno
od dveh očesov čistega plamena.
Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena,
ki ugásnit se ne da z močjo nobeno.
Boštjan Putrih: Franu Saleškemu Finžgarju ter Jožetu Plečniku, 1989 (2)
Finžgar in Plečnik sta dobila spominsko ploščo v spomin na njuno bogato in za cerkev obsežno sodelovanje. Oba sta pustila neizbrisen pečat v trnovski cerkvi pa tudi pri urejanju publikacij Mohorjeve družbe (več na ___).
Spominska plošča nadškofa Jožeta Pogačnika, izdelal kipar Drago Tršar, 1990 (6)
Dr. Jože Pogačnik (1902–1980) je bil med letoma 1932 in 1937 kaplan v Trnovem, v času župnika Frana Saleškega Finžgarja. Leta 1964 ga je papež imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita.
Na plošči so v vogalih simboli evangelistov: Luka (bik), Marko (lev), Matej (angel) in Janez (orel).
Arhitekt Zlat Kralj je leta 1999 podaril trnovski cerkvi bronasto spominsko ploščo posvečeno očetu slikarju Francetu Kralju (7). Avtoportret s čopičem v roki je parafraza lesenega reliefa iz leta 1940, kjer je upodobljen z bratom Tonetom. Original je razstavljen v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Tone Kralj se je v trnovski cerkvi poročil z Maro Jeraj, priča pa je bil France Kralj.
Zgodovina cerkve
Prvo znano bogoslužje v Trnovem je omenjeno v ljubljanskem škofijskem zapisniku z dne 12. aprila 1711. V zapisu je navedeno, da je v Trnovem pri mostu čez Gradaščico stala kapelica (stationem), ki je spadala pod stolno cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani.
Leta 1753 so zgradili prvo cerkev, ki jo je zasnoval arhitekt Candido Zulliani (1). Posvetili so jo svetemu Janezu Krstniku, saj so cerkve ob vodah pogosto posvečali prav temu svetniku. Iz te cerkve sta se ohranili dve baročni sliki Valentina Metzingerja: sv. Janez Krstnik in sv. Anton Padovanski, večji samostoječi kropilnik, dva manjša stenska ter kip Kristusa vladarja (več na straneh ____). Ob cerkvi so pozneje zgradili še župnišče, pred letom 1800 pa je postala tudi župnijska cerkev. Na veliko soboto leta 1833 je pesnik France Prešeren v cerkvi srečal Julijo Primic, ki je postala njegova velika muza. Ljubezen ni bila uslišana, s čimer je Trnovo pridobilo sloves kraja nesrečne ljubezni.
Ko je cerkev postala premajhna, so leta 1854 začeli graditi novo, večjo, po načrtih arhitekta Ivana Schoebla (2). Zvonika sta imela vsak po dve niši s svetniškimi kipi (Franc Ksaver Zajec, 1857) (3,4). Denar za gradnjo je med verniki zbiral trnovski župnik Frančišek Ksaver Karun, po katerem se danes imenuje ulica ob vzhodni strani cerkvenega zemljišča. Novo cerkev je 7. junija 1857 blagoslovil škof Anton A. Wolf. V antependij glavnega oltarja so umestili relikvije mučencev: sv. Benedikta, sv. Justa, sv. Konkordije in sv. Favstina.
Relikvije sv. Benedikta
Benedikt, ustanovitelj benediktinskega reda v Monte Cassinu, je oče zahodnega meništva. Ob postavitvi oltarja so v cerkve pogosto prinesli relikvije, ki so jih vgradili na mesto Jezusove daritve. Relikvije simbolizirajo svetost, ki jo je oseba dosegla v življenju, in pomenijo občestvo svetnikov v Cerkvi. Ime Benedikt pomeni “blagoslovljen”. V Sloveniji je 12 cerkva posvečenih sv. Benediktu.
Relikvije sv. Justa
Justus pomeni pravičen, pošten, zakonit, tehten. Znan je Just, tržaški mučenec, ki je bil mučen v Ogleju leta 303. God ima 3. novembra.
Posvečena mu je tržaška stolnica.
Relikvije sv. Konkordije
Ime izhaja iz dveh latinskih besed: “con” (skupaj) in “cordis” (srce), kar pomeni “združena srca”. Svet danes še posebej potrebuje slogo, ki simbolično ustreza oltarju, ki smo ga posvetili. Sloga pa je tudi oblika svetosti.
Relikvije sv. Favstina
Favstin in njegovi tovariši so bili mučenci v Kordobi v Španiji pred 4. stoletjem. Po izrednih razodetjih je znana Favstina Kowalska.
Trnovska cerkev po požaruleta 1800 in pred rušitvijo 1854
Na velikonočno nedeljo 14. aprila 1895, je Ljubljano prizadel velik potres, ki je poškodoval tudi trnovsko cerkev, zlasti streho, kupolo in zvonike. Popravila je vodil Raimund Jeblinger, ki je cerkvi dal neoromansko podobo z bizantinskim pridihom. Novi zvoniki so bili zgrajeni brez niš za kipe, kamnosek Feliks Toman pa je izdelal nov vhodni portal z večjim pozlačenim križem.
Dva kipa iz zvonikov sta bila uničena, ohranjena sta Srce Jezusovo in Srce Marijino, ki sta po obnovi umeščena v lopi na župnijski vrt, ob ograjo ob Karunovi cesti.
Srce Jezusovo
Čaščenje in upodabljanje Jezusovega srca je pridobilo poseben pomen skozi prikazovanja redovnici Marjeti Mariji Alacoque. Jezusovo srce, prebodeno na križu, je vir vseh milosti. Vredno je naše hvale in vsakodnevnega priporočanja, da naše srce postane podobno njegovemu. Jezusovo srce je simbol Božje dobrote in usmiljenja.
Srce Marijino
Kot je Jezusovo srce ideal za človeka, je tudi Marijino srce velika spodbuda, saj je ona človeško bitje. Materino srce nudi zanesljivo zavetje, ko je naše srce nemirno in v stiski. Mati razume otroka, kar je izkušnja, ki jo ima večina ljudi.
Še danes so v cerkvi vidne novosti, ustvarjene po letu 1900: freske Ivana Groharja in Mateja Sternena, Jezusov kip Franceta Kralja ter lestenec s sv. Marijo.
Leta 1999 je župnik Janez Pogačnik organiziral celovito prenovo cerkve in njenega okolja. V sodelovanju z arhitektom Jožetom Motohom, Zavodom za varstvo kulturne dediščine in glavnim restavratorjem Francem Kokaljem so cerkev restavrirali in opremili z umetninami sodobnih slovenskih umetnikov, in sicer z deli Andreja Jemca, Janeza Bernika, Tomaža Kržišnika, bratov Draga in Marjana Tršarja, Marka I. Rupnika ter Janeza Suhadolca. Nastala je čudovita harmonija starega in novega. V knjigi Trnovski krogi je zapisano: „To je bil čas za nujno potrebne posege v cerkveno statiko in cerkveni tlak, kar je župnik izrabil za popolno prenovo celotnega ostenja in kupole ter pri tem mislil na končno podobo svetišča, v katerem naj sodobna umetnostna oprema s slikami in drugimi objekti cerkvene rabe prevzame ključno oblikujočo vlogo in v sodobnem duhu spremeni prostorski značaj.“
Danes vidimo, da gre za edinstveno sodobno umetniško nadgradnjo, ki je v taki obliki drugod po Sloveniji ne najdemo.
Po preselitvi v Trnovo 7. oktobra 1921 je arhitekt Jože Plečnik začel sodelovati z župnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem. Tudi po Finžgarjevi upokojitvi leta 1937 je Plečnik dejavno sodeloval z njegovim naslednikom pri urejanju cerkve, župnijskega vrta, župnišča in knjižnice. Kot soseda sta Plečnik in Finžgar živela v prijateljskih odnosih, zato med svojima zemljiščema nista postavila ograje.
Od leta 2003 župnik Tone Kompare nadaljuje s prizadevnim delom v župnišču in cerkvi. Med njegovimi dosežki so gradnja Doma Janeza Krstnika (2) zaostarele občane (Marjan Ocvirk, 2006), paviljon Agape (Uroš Pust in Lidija Dragišić, 2019) (3), ter ureditev župnijskega vrta, učilnic za verski pouk, Finžgarjeve galerije in stanovanj v župnišču.
