Ob vstopu skozi steklena vrata v cerkveno ladjo se obiskovalcem razkrije čudovita barvna harmonija sten, tal in stropa, ki jo je zasnoval slikar Andrej Jemec med prenovo leta 1999. V pastelnih barvah se odraža slovesna sakralnost.
Na stenah prevladujejo sivkasti, svetlomodri, svetlovijolični in rožnati toni. Toniranje sten upošteva arhitekturo pilastrov in listne kupole z uporabo subtilnih barvnih odtenkov, kot so zlate bordure na ograjah empor in modri trikotniki v temenu kupole, ki določajo hierarhično vrednost posameznih elementov v kompoziciji (1). Povsod, tudi na oltarjih, lahko spremljamo gotskobaročne oblike štiriperesnih deteljic.
Tla so tlakovana s hotaveljskim marmorjem in makedonskim sivcem, kar poudarja os cerkve, ki vodi k oltarju. Stranska oltarja sta jasno ločena od glavne ladje s stopnico iz temno sivega kamna. Glavni oltar (prezbiterij) je povzdignjen s tremi stopnicami iz hotaveljskega marmorja.
Na obeh straneh marmorne preproge so lesene klopi, ki jih je izdelal Joseph Petrovčič. Njegov podpis je vrezan na spodnji strani prve klopi na desni strani: JOS. PETROVČIČ. U.: TISCHLER AM 5. AUGUST 1858.
Sredi stropa je obočna štukaturna rozeta, ki kot sklepnik združuje barvne pole. V rozeti razlikujemo sedem krogov, ki so izmenično oblikovani gladko in reliefno. Eden je zlate barve, drugi pa so v belih in rumenih odtenkih.
Iz osrednje rozete se spušča bogat historični lestenec s kipom Brezmadežne v osrčju (2). Zasnovan je po Misovih načrtih. V krščanski ikonografiji je Brezmadežna kraljica rož, zato nosi vrtnični venec.
Lestenec, izdelan leta 1901 v livarni Samassa v Ljubljani, je pozlačen in ima številne žarnice.
Med obnovitvenimi deli stropa kupole, razdeljene na štiri trikotne pole, so restavratorji leta 1999 v severnem delu kupole odkrili Groharjevo fresko (3) iz leta 1902. Cerkev je naročila poslikavo vseh štirih kupolnih pol z motivi iz življenja sv. Janeza Krstnika, vendar je bil slikar zaradi osebnih težav odslovljen, že naslikana freska pa prebeljena. Restavratorji so z veliko truda in zahtevno tehniko odstranili belež in osvežili barve, tako da zdaj lahko prepoznamo prizor, ki prikazuje Janeza Krstnika kot glasnika, ki pridiga poslušalcem. Kljub figuralnemu prikazu je mogoče razbrati naravo, s sledovi ometa pa deluje skoraj kot prosojen akvarel.
Spodnji osrednji del cerkvene ladje zapolnjuje delo slikarja in akademika Janeza Bernika. Gre za štiri monumentalna slikarska platna z zgodbami Janeza Krstnika. Vsem je skupna ekspresivna deformiranost črtnega obrisa, minimalizacija in simbolnost atributov. Prizori izžarevajo barvnotonsko eteričnost in delujejo kot sanjski prividi, kljub temu pa so vsebinsko jasno prepoznavni.
Na ciklamnem polju je upodobljena Pridiga sv. Janeza Krstnika. Modra risba na ciklamni osnovi, svetnik kot utelešen prerok ali učitelj s sklonjeno glavo strmi proti človeštvu ter mu izroča svoje preroško spoznanje.
Na rumenem polju je upodobitev Sv. Janeza Krstnika v puščavi. Svetnik kot duhovni privid askeze kleči in je zazrt proti nebu ter nevidnemu Bogu. Gre za puščavsko spokornost.
Na modrem polju je upodobljen Sv. Janez Krstnik, ki krščuje Jezusa. Ta motiv v zgodovini slikarstva največkrat povezuje naravo in figuralno obredno dogajanje, tako kot je ta motiv naslikal baročni slikar Valentin Metzinger v glavnem oltarju. Bernik pa se je na sliki omejil samo na obredni odnos med Janezom Krstnikom in Jezusom.
Na črnobelem polju je upodobljena Smrt sv. Janeza Krstnika. Prizor je predstavljen kot svetnikova poslednja življenjska postaja, ki simbolično oznanja dopolnjenost njegovega zemeljskega življenja. Bernik je naslikal telo brez glave.
Na levi in desni steni je štirinajst postaj križevega pota (Janez Bernik, 1999), ki so razporejene v krožni liniji od desne proti levi, po sedem postaj na vsaki strani. Prva postaja je ob steklenih vratih na desni steni, postaje se nadaljujejo do treh stopnic pred prezbiterijem in končajo z zadnjo, štirinajsto postajo, ob izhodu na levi steni (8).
Postaje so naslikane s črno in belo barvo na steklu ter uokvirjene, kar ustvarja prostorski učinek. Križ je upodobljen na vseh postajah razen na dvanajsti, kjer je upodobljen Jezus. Kontrast med belo in črno barvo simbolizira svetlobo in temo. Marijan Tršar je zapisal: »Vse prikazano je povzdignjeno nad človeško zlobo in smrt, zato nas navdaja z upanjem v končno zmago dobrote in ljubezni. Upodobitve lahko razumemo kot Bernikovega človeka, ki stopa skozi temo proti cilju v znamenju križa.«
- Pilat obsodi Jezusa na smrt
- Jezus vzame križ na svoje rame
- Jezus pade prvič pod križem
- Jezus sreča svojo mater
- Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
- Veronika poda Jezusu potni prt
- Jezus pade drugič pod križem
- Jezus nagovori jeruzalemske žene
- Jezus pade tretjič pod križem
- Jezusa slečejo in mu ponudijo z žolčem mešano vino
- Jezusa pribijejo na križ
- Jezus umre na križu
- Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje
- Jezusa položijo v grob
Vse, kar se nahaja na desni steni v cerkveni ladji, se simetrično nahaja tudi na levi steni.
Ob predelni stekleni steni so na levi in desni strani lesena vrata, ki vodijo na kor, emporo in zvonik (9).
Na obeh straneh glavne ladje sta simetrično postavljena dva stranska oltarja: desno je oltar Marije dobrega sveta (10), levo pa oltar sv. Mihaela (11). Pred oltarjema so običajno rdeče oblazinjene klopi, namenjene molitvi.
Stranski oltar na levi strani je oltar sv. Mihaela (11)
Po obliki in razporeditvi je podoben oltarju Marije dobrega sveta. Izdelal ga je rezbar Matija Tomc (1856–1859). Pavel Künl je na veliki sliki upodobil nadangela Mihaela, ki premaga satana (1857), kar simbolizira zmago dobrega nad zlim.
V manjšem okvirju je slika sv. Alojzija Gonzage (Wolf, 1886), ki jo zamenjujejo z drugimi, kot je slika sv. Lucije(1857), Žalostna mati božja (Pavel Künl, okoli 1857), ali slika sv. Ane, ki uči Marijo brati (Pavel Künl, 1857). Na oltarju so večji kipi sv. Antona Puščavnika in sv. Rozalije (Franc Ksaver Zajec, 1871) ter manjši kipi sv. Ignacija Lojolskega in sv. Frančiška Ksaverija (neznani kipar iz druge polovice 19. stoletja).
Sv. Mihael je ime iz Svetega pisma, ki pomeni “kdo je kakor Bog.” Kot eden od treh glavnih angelov je znan kot zmagovalec nad satanom, spremljevalec duš na onem svetu in tehtalec duš. Goduje 29. septembra in velja za zavetnika katoliške cerkve ter pomaga v hudih preizkušnjah.
Sv. Ana, mati Device Marije in babica Jezusa Kristusa, se v Svetem pismu ne omenja, ampak je znana iz apokrifne literature. Goduje 26. julija in je zavetnica mater, babic, nosečnic, otrok in rudarjev. Pogosto jo upodabljajo z Marijo kot otrokom, kar poudarja pomen družine in vere.
Sv. Lucija (Lucia) je bila premožna mlada krščanska mučenka, čaščena tako v katoliški kot pravoslavni tradiciji. Njen god praznujemo 13. decembra, ko je, po starem julijanskem koledarju, najdaljša noč v letu. Ime prihaja iz latinske besede »lux« (luč, svetloba), zato je tudi zavetnica slepih in slabovidnih.
Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov, ima ime, ki izhaja iz latinskega »Ignatius«. Pomen imena ni natančno znan, vendar ga ljudska etimologija povezuje z latinsko besedo »ignis« (ogenj). Goduje 31. julija in velja za svetnika vztrajnosti.
Frančišek Ksaverij, jezuit in misijonar iz 16. stoletja, je prvi zavetnik misijonskega dela. Goduje 3. decembra. Njegovo ime izhaja iz latinskega »Franciscus« (Frankovski), kar pomeni, da je povezan s Franki. Je svetnik poguma v pričevanju.
Anton Puščavnik, znan po zmagi nad zlim duhom, je puščavnik iz Tebaide v Egiptu, ki je živel od leta 250 do 356. Velja za ustanovitelja meniškega življenja in je bil imenovan »božji apostol«. Goduje 17. januarja in velja za zavetnika domačih živali ter priprošnjika za marljivost.
Rozalija Puščavnica iz Sicilije je znana kot zavetnica pred kugo. Ime izvira iz latinskega »rosa« (roža). Umrla je leta 1160. Goduje 4. septembra.
Stranski oltar na desni strani je posvečen Mariji dobrega sveta (10)
Izdelal ga je rezbar Matej Tomc med letoma 1856 in 1859. Leseni oltar, ki je rjave barve, ima na oltarni mizi vrezane deteljice. Nad oltarno mizo je oltarni nastavek, ki ga krasijo: dve sliki, štirje kipi in reliefna dekoracija. Ob straneh sta dva nastavka s trikotnima zaključkoma in nišama za svetnike.
Dve sliki: zgornja, večja, je pravokotna s polkrožnim zgornjim delom, spodnja pa pravokotna. V večjem okvirju je slika češkega slikarja Pavla Künla (1857), ki prikazuje Marijo dobrega sveta z novorojenčkom in angelskimi glavicami nad njima. Marija sedi na oblakih, nežno gleda golo dete, ki ji leži zavito v pleničke v naročju. V štirioglatem okviru je slika Svete Družine, ki blagoslavlja kruh in vino (Slavko Pengov, okoli 1940).
Štirje kipi svetnikov: večja sv. Ciril in sv. Metod (Franc Ksaver Zajec, 1871), manjša pa sv. Mohor in sv. Fortunat (neznani kipar, druga polovica 19. stoletja).
Franc Ksaver Zajec je oče kiparja Ivana Zajca, ki je 1905 naredil drugi javni spomenik v Ljubljani spomenik Franceta Prešerna na Prešernovem trgu.
Marija dobrega sveta. V eni od Marijinih pesmi pojemo: „Pozdravljena Mati dobrega sveta …“ V nadaljevanju jo prosimo, naj pošlje en žarek božjega ognja svoje svetosti otrokom nižav. Prosimo jo, naj nam svetuje na zemeljski poti, ker je težka in ker je korak negotov. Preko nevarnosti naj nam pomaga Marijina priprošnja.
Sveta družina. Družina – skupnost očeta, matere in otrok je danes še posebej v tem zmedenem času velika dobrina. Družina je naravna skupnost. Človek se brez močne opore v družini nikoli ne more dokopati do osnovnih kvalitet zrelega človeka, ne more postati uravnotežena osebnost.
Ciril izhaja iz grškega imena in pomeni »pripadajoč Bogu«. Skupaj z bratom Metodom sta postavila temelje slovanskega bogoslužja na Moravskem in v Panoniji. Brata misijonarja sta uvedla slovansko pisavo glagolico in prevajala v starocerkveno slovanščino verske knjige in biblijo.
Metod izhaja iz grščine in pomeni »pot, ki vodi k nečemu«. Po njem je nastal izraz »metoda«, kar pomeni »način, postopek«. Goduje skupaj z bratom 5. julija. Z bratom Cirilom sta leta 863 prišla na Moravsko in tam uspešno misijonarila, zbirala učence, prevajala verske knjige.
Mohor pomeni »govorim javno«. Bil je sirmijski mučenec, ki je leta 304 umrl skupaj s Fortunatom. Njune kosti so ob preseljevanju narodov prenesli v Oglej. Postala sta zavetnika oglejske patriarhije od leta 1031.
Fortunat pomeni uspešen, srečen, blažen, premožen. Leta 304 je skupaj z Mohorjem umrl mučeniške smrti. Oba sta bila do 1961 zavetnika ljubljanske škofije.
Ob stranskih oltarjih sta spovednici (12) z velikimi belimi vrati, za katera se zdi, da so del stene. Krasi jih pozlačen križ, ki zapolnjuje celotno nišo stranskega oboka.
Na obeh južnih stenah stranskih ladij se nahajata sliki Marije z detetom. V zahodni stranski ladji je slika delo patra Marka I. Rupnika, v vzhodni pa delo matere uršulinke Pije Galantin.
Mozaik Marija Lestev (Marko Ivan Rupnik, 2003) (13) je bil izdelan po Rupnikovi zasnovi v ateljeju za duhovno umetnost v rimskem centru Aletti. Mozaik združuje kamnito reliefno strukturo, živahne barve, simboliko in svetlobo, ki poudarja inkarnat (utelešenje) z materialnim leskom. Prevladujeta rdeča in modra barva. Marija je upodobljena z mirnim, nežnim izrazom in velikimi očmi, ki spominjajo na obraz božjega otroka. Slikar se je oprl na bizantinsko ikonografsko tradicijo, za katero sta značilni stilizacija in shematičnost, obe pa simbolizirata večnost. Marijin lik je jasno izrisan in v svojem širokem obrisu predstavlja masivno, simbolično zavetje Jezusove postave. Dete stoji na materinih dlaneh, kot da prihaja iz nebes po lestvi.
Marija z detetom nas spodbuja, da si prizadevamo za odnos z Jezusom, kot da ga vedno nosimo v naročju. To se zgodi ob prejemu obhajila, ko sprejmemo Jezusovo telo ali kadar zavestno iščemo njegovo bližino in ga povabimo, da ostane z nami.
Marija Pomočnica, do 1948, Pija Galantin
Marija Pomočnica simbolizira materinsko varnost in zaščito. Tako kot vsaka mati, ki je svojemu otroku največja opora, tudi Marija Pomočnica nudi občutek varnosti in zadovoljstva. Otrok se zateče k materi, kadar se boji ali je v zadregi, in tako materinsko skrb Marija Pomočnica predstavlja. V eni od pesmi jo prosimo, naj nas sprejme v svoje srce.
Slika ima bogat reliefno oblikovan lesen okvir s širšim pozlačenim notranjim robom, ki ga je zasnoval Jože Plečnik leta 1948 (14). Upodobljena je Mati Božja v sedečem položaju z Detetom Jezusom v naročju. Temno ozadje in kompozicija v zlatem rezu poudarjata Marijin obraz, ki je obrnjen nekoliko na levo, a neposredno proti gledalcu. Mati nežno drži golega Jezusa, ki se z obrazom naslanja na njeno lice. Jezus se oklepa njenega vratu z levico in jo boža z desnico. Marija je oblečena za 18. stoletje značilno obleko v rdeči, modri in beli barvi, oba pa imata na glavi zlato krono.
Slika je narejena v tehniki jajčne tempere na lesu in je kopija slike Leopolda Layerja iz leta 1800 iz bazilike Marije Pomagaj v Brezjah. Okvir z akantovimi listi, ki ga je zasnoval arhitekt Tone Bitenc (1977), je rezljan in pozlačen. Na Slovenskem imamo več kopij in različic te slike, ki so jih ustvarili različni slikarji.
Originalno sliko je, kot Marijo Pomagaj, leta 1517 v Wittenbergu naslikal Lukas Cranach st.. Kasneje je prišla preko Passaua v Innsbruck, kjer je bila leta 1650 postavljena na oltar stolnice sv. Jakoba. Slika je imela pomembno vlogo med tridesetletno vojno in turškimi napadi, kar ji je prineslo naziv Marija Pomagaj.
Med novimi dragocenostmi cerkve sv. Janeza Krstnika izstopa pozlačeni bronasti križ s podobo križanega Jezusa (Drago Tršar, 1999) (15).
Kip se spušča pred prezbiterijem, vpet pred steklen zaslon v obliki križa, ki s svojo prosojnostjo ne zastira pogleda proti oltarju, ampak ga simbolično dopolnjuje. Kristusova postava je močno podaljšana, z izjemno poudarjeno koščeno formo, kar poudarja njegovo eksistencialno jedro in simbolizira človeško krhkost.
Tršar je Kristusovo telo z iztegnjenimi rokami preoblikoval v križ, njegova sklonjena glava izraža smrtnost in trpljenje. Ob robovih steklenega križa je postavil pet belih ptic, golobov, ki simbolizirajo mir in izvirajo iz zgodnjekrščanske ikonografije. Ob natančnejšem pogledu opazimo, da sta Jezusovi nogi postavljeni vzporedno, kar spominja na njegove upodobitve v obdobju romanike, ko je bil predstavljen kot vladar.