Ta dogodek je minil.

TOPOLOGIJA ČASA: RAZSTAVA MATJAŽA STOPARJA

3 aprila, 2025 @ 18:00 – 20:00

Vabljeni na otvoritev razstave TOPOLOGIJA ČASA: zadnja razstava državljana M.S., ki bo v četrtek, 3. 4. 2025, ob 18. uri v Finžgarjevi galeriji.

Razstava “Topologija časa: zadnja razstava državljana M.S.” raziskuje čas kot strukturo, ritual kot umetnost in podobo kot ponavljajoči se kod v vizualni kulturi. Dela, predstavljena v tem prostoru, niso le umetniški objekti, temveč sledi trajanja, vozlišča v mreži prepletajočih se časovnih tokov.

354 fotografij iste pokrajine (7. 1. 2022 – 6. 1. 2023)

Razstava se začne s serijo 354 fotografij iste pokrajine, posnetih vsak dan ob približno 8. uri zjutraj z istega balkona. Čeprav je prizor vedno enak, je vsak trenutek nekoliko drugačen – spreminja se svetloba, vreme, ozračje, morda celo pogled umetnika.

Ta niz podob postavlja vprašanje percepcije časa: je čas linearna zaporedna struktura ali je le serija variacij istega trenutka?

Breze v vetru + Domenico Modugno – Volare

Po seriji statičnih podob sledi premik. Na videu breze plešejo v vetru, medtem ko v ozadju igra Domenico Modugno – Volare. Če so bile fotografije rigorozna dokumentacija, je ta prizor nasprotje – spontano, lahkotno valovanje, ki se prepušča ritmu narave in glasbe.

Breze, ki rastejo ob istem drevoredu kot serija 354 fotografij, tukaj dobijo drugo perspektivo – pogled ni več od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor. Gledalec ne vidi več le krajine kot statične kulise, temveč organsko, fluidno gibanje, ki prinaša občutek prepuščanja času.

Video projekcija: 354 fotografij kot tekoča podoba

V zadnjem delu tega vizualnega toka se fotografije združijo v video projekcijo. Sledi, ki so bile prej ločeni trenutki, se tukaj spojijo v tekoč, neprekinjen tok.

Projekcija ne arhivira časa, ampak ga poustvarja – omogoča nam, da vidimo čas ne kot vrsto posameznih trenutkov, ampak kot gibanje, v katerem se dani prizor neprestano spreminja.

Orkan in križ: prelom v seriji

Avgusta 2022 je orkanski veter izruval eno največjih brez v drevoredu. S tem je serija fotografij doživela nepričakovano spremembo – tam, kjer je nekoč stalo drevo, zdaj na posnetkih zija praznina.

Ta trenutek izgube je dokumentiran skozi niz fotografij:

Drevored pred dogodkom, kjer še vedno stoji cela vrsta brez.
Fotografija drevoreda na dan dogodka, ki prvič ujame praznino, kjer je nekoč rasla breza.
Podoba podrte breze, ki leži na tleh kot simbol prehoda iz vertikale v horizontalo.

Dan po tem dogodku je umetnik ustvaril fotomontažo, v kateri je na mesto podrte breze vstavil velik črn križ. Križ tu ni verski simbol, temveč močan vizualni element, ki radikalno preoblikuje podobo. S svojo geometrijsko preprostostjo postane znak preloma, ikona reinterpretacije in umetniški poseg v realnost.

Ali je križ le odziv na dogodek, ali pa je bil na neki način tam že prej – zgolj neviden, dokler ga ni razkrila odsotnost drevesa?

Te fotografije in fotomontaža so umeščene v razstavo kot vizualni prehod med dvema ključnima deloma:

Videom poplesavajočih brez, ki ohranja gibanje in življenje dreves v vetru.
Projekcijo serije 354 fotografij, ki skozi niz podob dokumentira minljivost pokrajine in neizogibne spremembe skozi čas.

S tem se v razstavi vzpostavi dialog med prisotnostjo in odsotnostjo, med dokumentacijo in interpretacijo ter med simboliko križa in realnostjo naravnih sil.

Križi (21. 8. 2022 – 20. 8. 2023)

Serija vsakodnevno ustvarjenih križev preizprašuje razmerje med simbolom, umetniško zgodovino in sodobnim kontekstom. Pri tem križ nima verskega pomena, temveč je bodisi ikona v kontekstu avantgardne umetnosti (Malevič, Laibach Kunst, IRWIN) bodisi močno vizualno sredstvo, ki preoblikuje podobo in ji podeli nov pomen.

Poseben poudarek razstave je na procesu in ne na končnem rezultatu. Križi, ustvarjeni v javnem prostoru, niso trajni objekti, temveč efemerne geste, ki obstajajo le začasno, preden jih izbrišejo dež, veter, čas ali mimoidoči. Ustvarjeni so s kredo, ogljem, listjem, peskom, najdenim materialom – njihova narava je minljiva, kot spomin, kot sled, ki se neizogibno izbriše.

Monokromatske slike, suprematistični kolaži in uokvirjena svilena preproga

V razstavo so vključena tudi monokromatska platna, ki vzpostavljajo razmerje med barvo in praznino, med površino in globino, ter suprematistični kolaži, ki nadaljujejo geometrijski jezik Malevičeve umetniške revolucije.

Poseben status ima uokvirjena svilena preproga, ki postavlja vprašanje materialnosti in statusa umetniškega objekta – kaj se zgodi, ko predmet, namenjen dotiku in uporabi, postane fetišiziran v galerijskem prostoru?

Zaključek: zadnja ali prva razstava?

Je to res zadnja razstava državljana M.S. ali le še ena točka v neskončni topološki zanki? Razstava postavlja vprašanja o identiteti skozi čas, ponavljanju kot umetniškem aktu in umetnosti kot procesu, ki se ne konča.

S križi, fotografijami, video projekcijami, monokromi, kolaži, preprogo in portreti ustvarja mrežo pomenov, ki se razteza čez različne časovne dimenzije – v vsako od njih se lahko vstopi, a nobena ni dokončna.

M.S.
Državljan države NSK

matjazz.stopar@gmail.com

https://www.facebook.com/matjaz.stopar.1/

https://www.instagram.com/stoparmatjaz/