TRNOVO V FILMU – Borko Radešček

Vabljeni v četrtek, 3. 10. 2024, ob 18.00 v Finžgarjevo galerijo na ogled kratkih filmov in pogovor s polihistorjem BORKOM RADEŠČKOM.

Društvo Finžgarjeva galerija in četrtna skupnost Trnovo
Večer pripravili: Neva Mužič, Dušan Brešar, Uroš Pust

Znani Trnovčani – Borko Radešček

V Ljubljani obstaja četrtna skupnost po imenu iz 16. stoletja, Trnovo, v njej pa je najti ulico, ki jo vsi vi dobro poznate, po imenu Eipprova. Zveni morda malce tuje, a zato še bolj spodbuja k radovednosti in spraševanju, kaj skriva, kaj  morda odkriva. 

Pod svojim zelenim obokom združuje izvirni arhitekturni izgled, ob sotočju dveh rek pa umetnost z elementom vode kot njenim podaljškom, oziroma odtis zgodovinske in kulturne dediščine.Okolica je polna usodnih dogodkov literarne zgodovine, v njej se prelivata stari in novi umetniški duh, tudi za cerkvenimi zidovi, in kar ulico še posebej zaznamuje in oblikuje,  so miniature rimskih notranjih dvorišč, kjer se skrivajo številna nepričakovana presenečenja, mi pa se počutimo kot bi z Alico padli v zajčjo luknjo, kjer se pravo, morda pa celo pravljično življenje prične. 

In film je res lahko kruto realističen, lahko pa posega v sfero poezije, ki ga dvigne v višino metafizičnega, poetičnega, potopitvenega učinka, ko se filmski svet združi z našim najglobljim občutenjem in postanemo del predstavljenega čarobnega, takorekoč začaranega sveta.

In v enem teh skrivnostnih dvorišč že več kot tri desetletja domuje, oziroma ustvarja nekakšen vzporedni svet, magično oko, morda celo tretje oko, ki budno in z ljubeznijo spremlja filmsko magijo, začenši s tehniko, ki vse to ohranja pri življenju, trga mojstre  obrti in včasih vrhunske umetnosti neizprosnemu propadu ali neusmiljeni pozabi – skratka, tu nas čaka naš portretiranec – Borko RADEŠČEK.

Rodil se je leta 1949, tri leta pred poimenovanjem ulice po predvojnem revolucionarju. In tudi on je neke vrste revolucionar, ki je privekal na svet v nekem drugem znamenitem delu Ljubljane, v Šiški, ki so jo zaznamovali nek drug pesnik in drugi dogodki in kjer je stala njegova rojstna hiša po imenu Kušejeva.

Ni minilo veliko let, ko se je znašel pri očetu v projekcijski kabini kina Litostroj, čigar ustanovitelj je oče bil, in od takrat naprej je film njegov najboljši in vseživljenjski prijatelj in ljubezen do njega enakega diha, čeprav obstaja rek, da prijateljstvo prekaša po dolžini celo ljubezen z veliko začetnico.

Splet okoliščin, ki je njegova stalnica, ga je nato premikal po šahovinci, kjer se je ljubezen do filma srečala z ljubeznijo do ljudi, še sploh takšnih, ki so potrebovali posebno nego in pristop. In prav pristop v spregi s posredovanjem lastne kreativnosti je pritegnil v njegovo bližino ne le mladino na šoli Janeza Levca, ampak tudi obiskovalce njegovih kino predstav v Polju in ljubljanskih Križankah.

Ustvarjalnost mladih je znal spodbujati in vzdrževati nato še pri seminarjih ZKO-ja, v delavnicah za invalide in pri likovnem pouku na večerni šoli, kjer so slušatelji z zanimanjem sledili njegovim predavanjem, predstavam in pogovoru o filmu. Nato pa se lotili lastnih izdelkov, ki so bili predvajani na festivalih otroškega in mladinskega filma po vsej državi, in prejemali nagrade po tekočem traku. Številne je to reševalo pred propadom, številni so ob filmih gradili lastno osebnost in značaj. Skratka, za Radeščka ima film moč ozaveščanja in širjenja duha in za to je bil pripravljen graditi tudi kinodvorano.

Za njegovo filmsko ljubezen in strokovno znanje pa so se pričele zanimati tudi različne strokovne institucije, kot televizija, muzeji, galerije in seveda Arhiv Slovenije, oddelek za film.Ti so potrebovali njegovo čaranje, ko je bilo potrebno sestaviti orodja za kopiranje in ohranjanje filmskega materiala različnih formatov filmskega traku: 8mm, 16mm in 35 mm.

V zadnjem času pa se zanašajo tudi na njegovo znanje in nasvete pri digitizaciji.

Njegove mojstrske domislice pri reševanju tehničnih zahtev so pripeljale tako daleč, da je njegov studio, tukaj v Trnovem, praktično edini v evropskem prostoru, ki je sposoben reševati filmsko dediščino in na ta način omogočati ogled današnjemu gledalcu.

V tem smislu in delovanju pa ga ne zanima zgolj filmski trak, ampak montira in arhivira tudi delovanje posameznih filmskih delavcev, pomembnih za razvoj in zgodovino slovenskega filma. Skratka, brez Borka Radeščka naš filmski spomin ne bi bil popoln.

In ko ga srečamo danes, kar žari od novih podatkov in idej in zdi se, da je nedokončana zgodba.

Neva Mužič