Ta dogodek je minil.

VEČER S KIPARKO DRAGICO ČADEŽ, PREŠERNOVO NAGRAJENKO 2025

19 februarja @ 18:00 – 20:00

Se je z besedo možno dotakniti podobe?

Pogovor v Finžgarjevi galeriji, Kolezijska 1, 19. 2. 2025, ob 18h.

Moderirajo: Neva Mužič, Dušan Brešar, Borko Radešček.

Tehnična podpora: Uroš Pust

Vir fotografije: PEF

Dragica Čadež je ena najvidnejših slovenskih kipark, ki je s svojim delom pustila globoko sled v umetnosti in pedagoškem delu. Njeno ustvarjanje je zaznamovalo slovensko kiparstvo druge polovice 20. stoletja, predvsem zaradi inovativne rabe lesa, eksperimentiranja z oblikami ter izrazite dinamičnosti njenih skulptur.

Rodila se je leta 1940 v Ljubljani, a se je kmalu z družino preselila v Maribor. Njena zgodnja nagnjenja k umetnosti so bila podprta z zgledom očeta, ki je pogosto risal in skiciral. Kot mlada deklica je zbirala ostanke lesa in jih sestavljala v različne kompozicije. V kleti Prve gimnazije v Mariboru je obiskovala kiparski tečaj in že leta 1955 prejela prvo Prešernovo nagrado za kulturno dejavnost. Njena formalna umetniška pot se je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1963 diplomirala pri profesorju Borisu Kalinu ter kasneje opravila tudi specializacijo.

Leta 1966 je sodelovala na Mednarodnem simpoziju kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, kjer je ustvarila svojo prvo večjo leseno skulpturo, Simbol T. To obdobje je zaznamovalo njen prehod k uporabi lesa kot osrednjega kiparskega materiala, pri čemer je eksperimentirala z njegovimi lastnostmi, teksturo in obliko. Njeno delo je prehajalo od ekspresivne figuralike k abstraktni in geometrično stilizirani formi, pogosto z referencami na človeško figuro in naravne strukture.

Dragica Čadež je ustvarila več javnih plastik, ki danes stojijo v slovenskih urbanih prostorih, kjer so del celostne prostorske izkušnje in nagovarjajo mimoidoče k interakciji.

Med njenimi najpomembnejšimi deli je cikel “Plamen”, v katerem je raziskovala gibanje in energijo ognja. Med letoma 1968 in 1972 je bila članica neformalne skupine Neokonstruktivisti, ki je raziskovala minimalizem in geometrijske oblike. Njene skulpture so v tem obdobju delovale kot izdelki industrijskega oblikovanja, z ravnimi linijami in monokromnimi površinami. Kasneje je prešla na bolj grobo obdelavo lesa ter ustvarjala monumentalne skulpture, v katere je bilo mogoče dobesedno vstopiti.

Poleg umetniškega ustvarjanja je imela Dragica Čadež ključno vlogo tudi v pedagoškem prostoru. Leta 1982 je kot prva žensko habilitirana profesorica v Sloveniji začela poučevati kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter kasneje tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je ostala do upokojitve. Kot mentorica je spodbujala ustvarjalno svobodo, eksperimentiranje z materiali ter raziskovanje novih kiparskih tehnik. Njeno delo je bilo pomembno tudi v razvoju izobraževalnih programov za mlade umetnike.

Njeno ustvarjanje in pedagoško delo sta bila večkrat nagrajena. Leta 1965 je prejela Študentsko Prešernovo nagrado, leta 1986 nagrado Prešernovega sklada za kiparski cikel “Asociacije na Pompeje”, leta 2003 Žagarjevo nagrado za prispevek k šolstvu, leta 2004 naziv zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani, leta 2025 pa najvišje slovensko priznanje na področju umetnosti – Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

S svojim opusom se je Dragica Čadež navezovala na tradicije modernizma in hkrati segla onkraj evropskih meja, saj so bila njena dela povezana tudi z afriškimi in latinskoameriškimi vplivi. Kot ustanoviteljica trienala keramike Unicum je prispevala k mednarodni prepoznavnosti tega umetniškega izraza.

Kljub svoji dolgi umetniški poti in spoštljivi starosti 85 let Dragica Čadež ostaja dejavna ustvarjalka. S svojo neustavljivo energijo, inovativnim pristopom in mojstrstvom v obdelavi materialov še vedno pomembno vpliva na slovensko kiparstvo in izobraževanje ter s svojim delom navdihuje tudi nove generacije umetnikov.

Dušan Brešar