Duhovniki v župniji Trnovo

Od zgraditve prve cerkve sv. Janeza Krstnika leta 1753 je službovalo v njej 15 župnikov in štirje župnijski upravitelji. V pomoč jim je bilo dodeljenih 41 kaplanov. Vsak izmed njih je po svojih močeh prispeval k dobrobiti župljanov. Nemogoče je ovrednotiti posameznikovo delo in njegovo vrednost. Omenjeni so le nekateri, ki so v župniji službovali dlje časa, nosili večje breme od običajnega pastoralnega dela, ter tisti, ki so Slovencem poznani po svojem literarnem ustvarjanju (pisatelji in pesniki).

---

JOŽEF BOBEN je bil prvi trnovski župnik, ki je župnikoval od 2. junija 1785 do 21. marca 1787. Župljani z njim niso bili zadovoljni, češ da je zanemarjal dolžnosti. Umaknil se je za kurata k cerkvi sv. Florijana v Ljubljani.

FRANC SERAFIN BARLIČ je bil župnijski upravitelj od 1. maja 1824 do 30. oktobra 1853. Bil je ognjevit pridigar. Z vestnim izvrševanjem svojih dolžnosti se je župljanom hitro priljubil. V času njegovega pastirovanja je župnija številčno zelo narasla. Začelo se je naseljevati Barje. Težave je imel z zdravjem, zaradi pljučne bolezni je tudi umrl. Pokopali so ga na praznik Vseh svetnikov.

FRANC KSAVERIJ KARUN je bil najprej kaplan, in sicer od 21. avgusta 1849 do 9. januarja 1854, nato pa upravitelj in nazadnje župnik. Pastiroval je od 1. novembra 1853 do 9. decembra 1890. Lahko bi rekli, da je bil v trnovski župniji celo življenje. V njegovem času so zgradili sedanjo cerkev, pri čemer je imel veliko zaslug za zbiranje denarja za njeno gradnjo. Bil je precej visoke postave, častit mož, prijaznost mu je sijala iz obličja. S čudovito radostjo je prepeval. Bil je radodaren, podpiral je trnovske dijake. Po njem so poimenovali Karunovo ulico, ki pelje ob vzhodni strani župnijskega vrta.

LUKA JERAN je bil kaplan, in sicer med letoma 1854 in 1869, v času, ko je bil župnik Frančišek Ksaver Karun. Po posvetitvi leta 1846 je bil zelo dejaven, deloval je kot duhovnik, misijonar, pesnik, nabožni pisatelj in urednik. Sodeloval je tudi v skupini škofa A. A. Wolfa, ki je v letih 1856–1863 prevajala Biblijo. Znano je, da je bil misijonar v Afriki v letih 1853 in 1854. Obakrat se je zaradi bolezni vrnil v Ljubljano, v Trnovo. Z župnikom Karunom sta skupaj vodila gradnjo nove cerkve sv. Janeza Krstnika. Jeran je postal leta 1869 papežev kómornik, leta 1882 pa stolni kanonik v Ljubljani.

Papež mu je podelil tudi častni naziv monsignor.  V njegov spomin so imeno-vali v Trnovem Jeranovo ulico.

Ko se je vrnil iz misijonarjenja, je iz Afrike pripeljal s seboj pet črnskih otrok, ki jih je želel vzgojiti za misijonarsko delo. Otroci so predstavljali veliko zanimivost za trnovsko župnijo in za Ljubljano. Urbana legenda pravi, da je teh pet otrok dobilo mesto v hudomušni pesmi »Pet zamorčkov«.

IVAN KRSTNIK VRHOVNIK je bil župnik v Trnovem od 15. septembra 1891 do 2. aprila 1918. Bil je duhovnik in zgodovinar ter ljubljanski častni meščan. Zaslužen je za zbiranje podatkov za trnovsko kroniko, ki je še danes najtemeljitejši dokument starega časa. Kulturno-izobraževalno in umet-niško društvo Finžgarjeva galerija Ljubljana je 1991 natisnilo faksimile izdaje njegovega dela Trnovska župnija Ljubljana iz leta 1933.

ANTON MEDVED je bil kaplan v obdobju 1898–1899, v času župnika Vrhovnika.  Njegovo življenje duhovnika je bilo, kot pravi sam “tragičen ne-sporazum”.  Kot kaplana ga je cerkvena oblast premeščala iz kraja v kraj, umrl je na Turjaku po dolgoletnem bolehanju in telesni izčrpanosti. V spominu naroda pa je ostal znan kot plodovit pesnik in dramatik. Sprva se je posvečal epskemu pesništvu, v katerem si je prizadeval izraziti svoje razdvojeno življenje, pozneje pa je pisal trpko pesimistično liriko. Pesmi je izdal v dveh zbirkah. Zapustil je številna dramska dela.

FRANČIŠEK SALEŠKI FINŽGAR je bil župnik od 2. aprila 1918 do upokojitve leta 1936. Poleg duhovniškega dela je bil tudi pisatelj, dramatik, prevajalec ter urednik publikacij Družbe sv. Mohorja. Bil je urednik Mladike, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in od leta 1941 častni meščan Ljubljane. Rodil se je v Doslovčah pod Stolom in je pokopan na Žalah v Ljubljani. Služboval je v Bohinju, Jesenicah, Kočevju, Idriji, Sori pri Medvodah in Želimljah. Farani trnovske župnije so ga cenili tako zaradi duhovniškega kot pisateljskega dela. Ob upokojitvi so mu podarili “večno luč” (izdelal Jože Plečnik, 1936), ki še danes gori pred cerkvenim oltarjem. Nadaljeval je z aktivnim delom kot duhovnik in pisatelj ter zagovarjal povezovanje Slovencev med drugo svetovno vojno. Ključno je njegovo sodelovanje z Jožetom Plečnikom. Njegovi znani deli, ki ju še danes obravnavajo v šolah, sta Makalonca in Pod svobodnim soncem.

JANEZ JALEN je bil kaplan v Finžgarjevem času in je dobro znan tudi kot pisatelj.  Napisal je scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine.

Ko je bil ekspozit v Notranjih Goricah na Barju, pa je začel preučevati življenje mostiščarjev in leta 1943 je objavil zgodovinsko povest Bobri.

FRANC FRIC in DANIJEL KAŠTRUN sta bila župnika, ki sta sta pastirovala v težkih povojnih časih, po letu 1951. Oblast je omejevala njuno delo, a sta se trudila po svojih najboljših močeh pri pastoralnem delu in pri obnovi cerkve, ki je med vojno „preživela“ podtaknjen požar, po vojni pa vselitev družin brez domov v župnišče. Nekaj časa je bilo prepovedano tudi kakršnokoli zvonjenje s cerkvenimi zvonovi.

JANEZ POGAČNIK je bil župnik od 19. avgusta 1979 do 6. februarja 2003. Rojen je bil 6. februarja 1946 v Kranju. Zelo si je prizadeval, da bi pastoralno in arhitekturno uredil trnovsko župnijo, zlasti pa so bila pomembna njegova prizadevanja za narodno-kulturno življenje, da bi župnija zaživela kot zbirališče vseh dobromislečih Slovencev, ne glede na njihovo versko ali drugačno usmeritev. Trnovski krogi so zaživeli kot lep primer pastoralnega dela za sodobni čas. Pri urejanju cerkve so bile v letih 1988 in 1989 pomembne spominske plošče, ki so jih umestili na vhodno cerkveno fasado. Postavljene v spomin trem velikanom slovenske kulture, ki so bili vsak na svoj način povezanimi s trnovsko župnijo:  Prešernu, Plečniku in Finžgarju. Naredili so jih znani slovenski kiparji  (Albin Ambrožič, Boštjan Putrih, Drago Tršar). Pogačnik je spodbudil živahno umetnostno gibanje, ki se je najbolj močno odražalo v celotni prenovi notranjosti župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika. Okrog sebe je zbiral pomembne slovenske slikarje, kiparje in arhitekte, predstavnike zavoda za varstvo kulturne dediščine in leta 1999 so prenovili in posodobili trnovsko cerkev. Ustvarili so harmonijo starejše in sodobne umetnosti, ki ljudi prevzame, ko stopijo v cerkev. Žal je nepričakovano, na svoj 57. rojstni dan, umrl v župnišču.

TONE KOMPARE je župnik od 1. avgusta 2003. Tako kot njegovi predhodniki skrbno vodi pastoralno življenje in se trudi, da bi vsestransko izboljšal trnovsko župnijo in odnos prebivalcev mesta do nje. Zgradil je dom za starejše občane,  Dom Janeza Krstnika (arhitekt Marjan Ocvirk, 2006), uredil je župnijsko stavbo s Finžgarjevo galerijo, učilnice za verski pouk in skrbi za videz cerkve. Na župnijskem vrtu je zgradil paviljon Agape (arhitekta Uroš Pust in Lidija Dragišić, 2019), znan pa je tudi kot pisec, saj je napisal devet knjižnih del. Poleg tega je odgovoren za številne župnijske dogodke ter organizira vsakoletno kresovanje za občane, s čimer nadaljuje tradicijo iz Pogačnikovih let.

---

Na osnovno stran >>