1. ADVENTNA NEDELJA – pridiga
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,25-28.34-36)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«
PRIDIGA:
Advent ima značaj dveh Jezusovih prihodov. Tudi naše življenje ima tako pot: naše rojstvo za minljivi, zemeljski svet in smrt, rojstvo, prihodv neminljivi, nebeški svet. Čas med prvim in drugim rojstvom je priložnost za odločitev. Današnji evangeljski odlomek želi biti spodbuda k čuječnosti. Vse stvarstvo bo namreč zašlo v nered. Luka pozornost usmerja na Kristusov zmagoslavni prihod. Prišel bo v vsej svoji veličini in v sijaju poveličanja.
Na tem svetu Božje ljudstvo ni opaženo. Hodi s sklonjeno glavo kot človek, ki ga tlačijo velike skrbi. Je zasovraženo, preganjano in brez časti. Ko se bodo pa pokazala znamenja, bo Božje ljudstvo preplavil pogum. Kar bo za druge znak pogube, bo zanj znak poveličanja. Šele ob drugem Kristusovem prihodu bodo prenehala sovraštva, preganjanja in kratenje časti. Kristus sam bo odrešenje. Ta dan bo prišel nepričakovano. Nenadoma bo prišel kot zanka, v katero se zaplete samozavesten in raztresen ptič. Zato naj kristjan pazi nase. Gospodov dan bo namreč dan sodbe: dan obsodbe ali odrešenja. Kdor se je zanimal samo za tostranstvo in njegove radosti, nima ne volje ne časa, da bi se zanimal ali da bi pomislil na tisti dan.
Francoski pesnik Charles Peguy pravi, da Bog pozna upanje. Bog ljubi človeka in noče, da bi se izgubil, toda brez človeka, proti njegovi volji, ga ne more rešiti. Kaj lahko stori? To, kar stori vsak oče. Samo upa. Kakor oče izgubljenega sina v času pričakovanja sinove vrnitve. Kesanje je okronano upanje Boga. Bog prvi upa. Upa, da bomo sprejeli njegovo odrešenje. Bog mora čakati zaradi človekove ležernosti. Čakati mora, da bo gospod grešnik blagovolil vsaj malo pomisliti na svoje odrešenje. Najpomembnejše vprašanje v letošnjem adventu je: bo leto dobro za Boga? Pomembno bo, ali bo Bog dobil tisto, kar pričakuje od nas. On nam bo izpolnil vsa naša pričakovanja ter se odkupil za zamujanje. Bog je spregovoril svojo zadnjo besedo. Sedaj mora še počakati, ali ji bomo ljudje prisluhnili ali ne!
Tone Kompare, župnik