1. ADVENTNA NEDELJA
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 24,37-44)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
PRIDIGA:
/ Iz 2,1-5 /
Prerok se z duhovnimi očmi ozira na mesijanske čase, ko bo grič jeruzalemskega templja kraljeval nad drugimi griči. To pomeni, da bo šele tedaj dobil svojo pravo versko in politično vrednost. Misel o božji gori kot romarskem cilju številnih narodov je zelo stara. Tako bo Jeruzalem postal vzgojno in poučevalno središče za vse narode, saj je Gospodova postava način življenja, ki ga je sam Gospod razodel svojemu izvoljenemu ljudstvu. Mesijanske čase so vedno razumeli kot čas pravičnosti in miru. Orožje se bo spremenilo v orodje.
Bog se odpravlja k nam. Berilo kaže, da so tisti, ki pričakujejo Boga, duhovna gora, po luči katere se morajo orientirati vsa ljudstva Samo od tu more temni svet hoditi v Gospodovi luči. Taka duhovna gora je jasen in načelen kristjan na delovnem mestu, ki v pravem času pove svoje mnenje (med malico) in za tem stoji. Drugi se ob njem opredeljujejo. To seveda ne bo šlo brez sodbe in ločitve. Eden bo sprejet, drugi zavrnjen. Obljuba prihajajočega Boga mora vsebovati tudi grožnjo za plehki svet. Toda grožnja le v smislu opozarjanja k budnosti in pripravljenosti. Za budnega Božji prihod ni povod za strah. »Dvignite svoje glave, vaše odrešenje se približuje.«
/ Rim 13,11-14 /
Pavel piše iz Korinta v Rim in Rimljanom sporoča, da mora biti ljubezen notranje počelo njihovega življenja. Obravnava splošna vprašanja, ki jih je srečal tudi v Korintu. Glavna misel odlomka je: Kristusov dan se bliža.
Doba krščanskega življenja je milost. To je čas, ko kristjani dokažejo, da temu primerno živijo. Kristjane spodbuja, naj izkoristijo vsako priložnost, ki je na voljo. Dnevi so hudi. To pomeni, da je bil tudi čas nastanka pisma zahteven, ali je čas trajanja do drugega Kristusovega prihoda.
Jezus veliko govori o čuječnosti, misli tudi na spanje in na drugi Gospodov prihod. Kristjan si ne more privoščiti, da ne bi bil oborožen, kakor je človek v spanju, saj čas kliče k oborožitvi. Ko navaja pristne krščanske kreposti, svari pred: nečistostjo, ki pači človeško ljubezen, pred malikovanjem in čaranjem, ki izkrivljata Božje češčenje, pred razprtijami, ki razodevajo premajhno ljubezen, pred pretiravanjem v hrani in pijači, ki kažeta na človeško propadanje. Novi človek, ki ga izraža krst, pomeni temeljito preobrazbo bivanja.
Zahtevana budnost predpostavlja, da se ločiš od teka sveta, ki ničesar ne pričakuje in ima pred očmi znotrajstvene cilje, ki pa vsakdanjih navad bistveno ne spreminjajo. Jed in pijača ostaneta, ne pa nezmerna požrtija; poroka ostaja, vendar brez nečistosti in razbrzdanosti; tudi delo na polju in pri mlinskem kamnu, vendar brez prepira in ljubosumja. Zemeljsko se s pričakovanjem Boga ureja, brzda in omejuje na najbolj potrebno. Početje sveta je spanec, skrajni čas je da od spanja vstanemo. In že ta prebujenost je začetek svetlobe za boj proti temu, da bi zopet zaspal.
/ Mt 24,37-44 /
Jezus je imel govor na Oljski gori. Naslov: nihče ne ve ne dneva ne ure. Jezus je v tem odlomku v vlogi služabnika. Njegovo človeško vedenje je omejeno.
V podobi o potopu gre za nepričakovanost. Tudi človeška modrost se lahko spremeni v nespamet in Noetova nespamet v modrost. Tu Luka dodaja brezskrbnost Lotovih sodobnikov. Ne gre za govor o grešnem življenju. Pove le, da so ljudje mislili le na posvetne stvari. Njihov greh je bil v tem, da niso pomislili na nesrečo, ki jih čaka. Jezus svari pred tako posvetno zaskrbljenostjo, da ne bi pozabili na drugi Gospodov prihod. Ta dan bo prinesel razlike med ljudmi, ki danes niso vidne. Vzet bo tisti, ki bo pripravljen. Delo vernih in nevernih se loči po človekovi notranji drži. Verni delo opravlja vestno in pošteno in z mislijo na Boga. Ni pomembno kaj ampak kako človek dela. Nihče ne ve za dan smrti. Nihče svojega dne ne more predvideti. Priprava na smrt je priprava na Gospodov prihod. Mirno sprejetje te ure in mirna pripravljenost izraža pravo držo kristjana pred Gospodom, ki prihaja.
Eno dobro izkušnjo imamo vsi. Če iz postelje ne vstanemo takoj, brez odlašanja, se nam more pripetiti, da bomo ponovno zaspali.
Vsa besedila so naravnana na Božji prihod. Prebujati hočejo iz spanja in brezbrižnosti ter nas pripraviti do tega, da bi prepasani in z gorečimi plamenicami ali z oljem v svetilkah pričakovali Gospoda. Od časa naše spreobrnitve nam je že prišel bliže. Evangelij naglaša budnost in meni, da Božjega prihoda ni mogoče opaziti iz razmer na svetu. Bog vdira domala navpično (Deus ex machina), od zgoraj v zgodovino. Za vse prihaja ob uri, ki je ne pričakujejo, prav zato ga moramo neprestano pričakovati.
Tone Kompare, župnik
