1. NOVEMBER – VSI SVETI – berilo, evangelij, pridiga_audio

pridiga: Matej Križanič

Raz 7,2-4.9-14; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12a

BODITE SVETI, KER SEM JAZ SVET*

Svetnik niso samo tisti, ki jih je Cerkev razglasila za svete in so omenjeni v koledarjih, ampak vsi odrešeni – zveličani, to je poveličana Cerkev v nebesih, nebeški Jeruzalem. Teh vseh svetnikov se danes spominjamo na Vse svete.

Prvo berilo govori o veliki množici, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov.

Svetniki niso samo tisti, ki jih kličemo na pomoč, ampak sveti Bernard pravi: »Mi smo počasni v posnemanju tistih, ki jih z veseljem slavimo.«

Danes je prav, da razmislimo o POKLICANOSTI VSEH KRISTJANOV K SVETOSTI, pravzaprav vseh ljudi (Bog želi zveličanje vseh ljudi).

V prvem Petrovem pismu beremo: »Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (1 Pt 1,15-16)

Najprej moramo storiti, da to besedo rešimo STRAHU, ker si jo napačno predstavljamo. Svetost lahko vsebuje izredne pojave, ampak ni svetost samo to. K SVETOSTI SMO POKLICANI VSI, KER JE VSEM DOSEGLJIVA, JE DEL NORMALNEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA.

Kaj je temeljna motivacija svetosti? DA JE BOG SVET. Izaija imenuje Boga »Izraelov Sveti«. V Iz 6,3 imamo vzklike: »Svet, svet, svet« (Qadosh, qadosh, qadosh), ki so spremljali prikazen Boga, ko je poklical preroka. Svetopisemski izraz qadosh nas usmerja na LOČEVANJE, RAZLIČNOST. Bog je svet, ker je povsem drugačen, glede na tisto, kar lahko človek misli, reče, stori.

Za Pavla so krščeni »po poklicu svetu«, to pomeni, da so poklicani, da bi bili sveti. Posrednik Božje svetosti v novi zavezi je Jezus Kristus. Biti svet ne pomeni toliko, da bi bili ločeni od tega ali onega, ampak biti predvsem povezan z Jezusom Kristusom. V njem je sama Božja svetost, on je »Sveti Božji« (Jn 6, 69).

Svetost se zgodi s prilastitvijo in potem posnemanjem. Sveti Bernard pravi: »Kar mi manjka, si prilastim (dobesedno: nasilno prilastim!) iz Kristusove strani.« Gre za »nasilno prilastitev« Kristusove svetosti, »ugrabitev Božjega kraljestva« in to naj bi v življenju neprenehoma ponavljali. Zakaj gre? »Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga.« (1 Kor 6,11) In to se dogaja v VERI in po ZAKRAMENTIH.

Pomembno pa je tudi POSNEMANJE, to je osebni napor in dobra dela. S tem izkažemo vero in jo prenesemo v konkretna dejanja. Poklicani smo, da se posvečujemo. Kako?

To kar je prva Božja zapoved: Ljubi svojega Boga in torej bodi svet (odvojen od sveta, greha in preživi čas z Bogom). Tukaj imamo kristjani problem – to je glavni in temeljni problem, zakaj je takšna situacija danes v krščanstvu.

Nismo z Bogom, zato tudi ni v nas. Ko smo z Bogom (v molitvi, pri maši, reševanju težav z njim…) smo SVETI – smo ločeni od sveta in smo za Boga. Če bi s tem namenom šli k maši, molitvi, delali dobra dela, bi se SPREMINJALI. Osredotočenost na Boga (se treba naučiti z vajo) je temelj svetosti. Problem je, da se rodimo s sebičnostjo (egocentričnostjo). To ni pokvarjenost, ampak taki smo. Ko smo z Bogom, s Svetim Duhom, nas on tega osvobaja, rešuje. Zato se moramo resno začeti ukvarjati s sabo v tej perspektivi, ne toliko z drugimi.

Izzivam nas danes: Razmislimo in najdimo način, kako bomo postali sveti. Kajti v svetosti je Sveti Duh prisoten. Marija je v Fatimi rekla, da je največji greh ignoriranje (ko se človek noče spremeniti). Krščanstvo je sprememba SRCA, ne pa sprememba OBNAŠANJA (to je možno tudi npr. v hinduizmu in drugod). Sprememba srca pa pomeni, da drugače razmišljam, imam drug odnos do Boga in ljudi. Ampak Jezus pravi, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Torej JEZUS, JEZUS, JEZUS!

Poglejmo si konkreten svež primer: Chiara Luce Badano – razglašena za blaženo 25. septembra 2010 v Rimu (god 29. oktobra), 18. letna (rojena 29. oktobra 1971, umrla 7. oktobra 1990).

Na beatiifikacijo prišlo več kot 25.000 mladih iz 71 držav sveta. V čem je posebna?

Živela v pokrajini Savona v S Italiji. Živela je normalno življenje. Hodila je v šolo, ukvarjala se s športom, vozili s kolesom, na morju veliko plavala. Uživala je pri peki tort in jih prodajala za revne otroke. Rada je imela družbo in se srečevala s prijatelji v vaškem bifeju. V prvem letniku je imela slabo izkušnjo, ker je imela popravni izpit iz matematike. Čeprav je čutila, da se ji je zgodila krivica, ni gojila sovraštva.

Oblačila se je preprosto – kavbojke iz džinsa, majico ter veliko domišljije. Rada je letela in sanjala je, da bo stevardesa, ali pa bo postala zdravnica in odšla v Afriko.

Leta 1981 se je z očetom in mamo udeležila family festa v Rimu, ki ga pripravlja skupnost Fokularov. Prizadevajo si živeti evangelij, da bi se uresničila Jezusova molitev, da bi bili vsi eno.

Živeti evangelij in ga napisati na novo s svojim življenjem, to je bil izziv za Chiaro.

29. novembra 1985 piše Chiari Lubich (ustanoviteljici Fokularov – Marijinega dela): »Ponovno sem odkrila evangelij v novi luči. Odkrila sem, da ga nisem živela do konca, nisem bila pristna kristjanka. Nočem ostati nepismena ob tako pomembnem sporočilu. Kot je zame normalno naučiti se abecedo, tako tudi živeti evangelij.«

Nekaj pa je jasno, da je Chiara vzela evangelij zares. Ni se ločila od te majhne knjižice, ki ji jo je dal župnik na dan prvega svetega obhajila. Poseben biser v evangeliju je bil ZAPUŠČENI JEZUS. O njem je mladim večkrat govorila ustanoviteljica Fokularov, Chiara Lubich.

Nekega dne je šla k prijateljici, ki je bila bolna. Župnik, ki je prinesel obhajilo, ju je slučajno vprašal, kdaj je Jezus najbolj trpel? Do takrat je mislili, da je najbolj trpel na Oljski gori (takšno je bilo splošno mnenje). Ne, Jezus je najbolj trpel, ko je zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« Po srečanju sta si rekli: »Mladi sva, pred nama je življenje, izkoristiva ga dobro. Jezus je najbolj trpel v svoji zapuščenosti. Slediva mu takšnemu. Od tistega dne sta odkrivale njegovo obličje v življenju:

  • ko sta bili strti v osebnih bolečinah, ko sta bili strti v temi in pod grehom in Jezus je klical: Zakaj, zakaj? Jezus, ki ni imel več luči – tu je bil zapuščeni Jezus;
  • v bratih, v tistih, ki so mu najbolj podobnih, v telesno prizadetih – tudi Jezus je podobno doživljal;
  • ko sta objele bolečino bratov in sta Jezusa našle v edinosti z brati. Ključ edinosti z brati – zapuščeni Jezus.

Znova in znova je v življenju odkrivala zapuščenega Jezusa. Razumela je, da ga ne smem izkoriščati, ampak ljubiti.

Poleti 1988, ko še ni dopolnila 17 let, je med igro tenisa začutila bolečino v rami. Diagnoza je bila kostni rak. Mislila je na ozdravitev, ampak kmalu je bilo jasno, da ne bo rešitve.

Mama pripoveduje: »Hodila je zelo počasi. Bila je zagrenjena in je rekla, da naj ne govorim. Vrgla se je na posteljo. Čez 25 minut se je vrnila polna nasmeha in z lučjo na obrazu in je rekla: »Sedaj lahko govoriš. In dodala: Če to hočeš ti Jezus, hočem tudi jaz.« Potrebovala je le 25 min, da je izrekla svoj da Bogu in se ni več obrnila nazaj.«

Tri mesece pred smrtjo je pisala Chiari Lubich: »Prenehala sem s kemoterapijo, ker se je izkazalo, da ne prinaša uspehov. Medicina je dvignila roke. Povečala se je bolečina v hrbtu, zato se ne morem več obrniti. Ali bom zmogla biti zvesta zapuščenemu Jezusu in živeti, da bi ga srečala. Počutim se tako majhno. Čutim, da me bolečina zmaguje, ampak saj to je ženin, ki prihaja na obisk, kajne?«

Lubich ji je odgovorila: »Ne boj se mu ponavljati svoj da. On ti bo dal moč za to, bodi prepričana. Želi prodirati v globine tvoje duše in ti dati okušati kapljice nebes. Zate sem izbrala ime Chiara Luce, to je luč ideala, ki premaga svet. Ti je všeč?«

Leta 1999 je škof začel postopek za beatifikacijo, saj je ob srečanjih z njo čutil mir in vedrino, kar ni značilno za tako težko bolezen.

Zadnje obdobje je bil poseben čas trpljenja in čas milosti doma in ob njeni postelji.

Poglejmo si nekaj globoki pogovorov med njo in mamo:

  • Mama je prav, da ne bom več hodila? Če ti je Jezus odvzel noge, ti bo dal krila.
  • Je prav umreti pri 17 letih? Ne vem, vem le to, da je prav spolnjevati Božjo voljo.
  • Mama, mislila sem, da te ne bom več videla. Take noči še nisem preživela, ampak veš kaj, nič nič, niti toliko ni bilo izgubljeno. Vse sem darovala Jezusu. Telesno sem zelo trpela, ampak duša je prepevala.
  • Krvavitev. Misliš, da bom kmalu odšla? Bog določi čas odhoda, ampak bodi mirna. Pripravljeno imaš potovalko polno ljubezni. Ko bo čas za to, bo Jezus prišel in ti rekel: »Chiara, pridi greva.«
  • Mama vzemi tisto kuverto z denarjem od rojstnega dneva. Hočem dati vse Džanu, ki bo šel v Afriko. Jaz imam vse in kamor grem ne rabim ničesar.
  • Mama nočem več jemati morfija, ker mi vzame prisebnost in jaz hočem darovati Jezusu samo bolečino. Veš, nimam več ničesar, a imam srce in z njim lahko vedno ljubim.
  • Mama ne izpusti roke! Bodi mirna Chiara, izpustila jo bom le takrat, ko bom začutila, da jo je vzela Marija.
  • Kdo mi bo prišel na proti, ko bom prišla v nebesa? Babica? Da, ampak pred njo bo prišla Marija, ki te bo sprejela z odprtimi rokami. Nič več mi ne reci, naj ostane presenečenje.

Prijateljica Kika je povedala:. »Želela je biti pokopana v beli obleki, ker je hotela biti nevesta, ki gre ženinu na proti. Prosila me je, naj jo pomerim namesto nje. Bila je že v drugi resničnosti, zelo navzoča, ampak že v Bogu.«

Chiara se je želela dobro pripraviti pogrebno mašo. Sama je izbrala pesmi, ker je želela, da je to praznik za vse.

Oče pripoveduje: »Za nami so bili posebni dnevi. S Chiaro smo doživeli posebne čase. Dve leti sta bili življenje v nadnaravnem. To nam je omogočil Jezus. To je bil sad ljubezni mnogih, ki so molili za nas in nas podpirali.

Mama pove: » Chiara je imela veliko ljubezen do mladih. Življenje je darovala za vas, mladi.«

Chiara je tvegala življenje za velik ideal, največji, za Boga. Trenutek za trenutkom se je predajala Božji volji in to lahko storimo tudi mi. Z vsakim od nas ima Bog poseben načrt, ki se uresničuje v veselju in bolečini in se konča v večnosti.

Vse se lahko spremeni, naši odnosi, naše bolečine, naš način doživljanje veselja in bolečin. Začnimo revolucijo, ki se ji reče LJUBEZEN.

Na koncu je prepevala: »Jezus tukaj sem, takšno kot me hočeš.« Mama se ji je približala in se poskušala nasmehniti, dala je roke v njene lase. Rekla ji je: »Mama bodi srečna, kajti jaz sem srečna.«

Svetost ni nekaj ukazanega, breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak PRIVILEGIJ, DAR, NAJVIŠJA ČAST. Je dolžnost, ampak ta izhaja iz našega posinovljenja, da smo Božji otroci.

Saj gre za globoko istovetnost z našim troedinim Bogom, ker smo ustvarjeni po »Božji podobi in sličnosti«. Če smo poklicani k svetosti, je jasno, da bomo resnični, uresničeni, srečni le v tolikšni meri, kolikor bomo sveti. V nasprotnem primeru bomo neuspešneži. Nasprotje od SVETNIKA ni grešnik, ampak NEUSPEŠNEŽ!

Amen.

Matej Križanič, stalni diakon

*Del naslednjih misli sem povzel po pridigi Raniera Cantalamesse (Vrzite mreže).

Chiara Luce Badano, 29. 10. 1971 – 7. 10. 1990, blažena: 25. 9. 2010

Več prispevkov >>

Povezani članki

Vaši komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja