16. nedelja med letom – pridiga
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,38-42)
Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.«
PRIDIGA:
1 Mz, 18,1-10a; Kol 1,24-28; Lk 10,38-42
Prizor pri Mamrejevih hrastih, sodelovanje in dopolnjevanje Kristusovim bridkostim v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev ter Jezusov obisk pri Marti in Mariji v Betaniji. O čem nam to govori?
Gospod želi biti naš gost, želi se družiti z nami, želi imeti odnos z nami.
Vendar to zares. Ali verjamemo, da želi biti Bog naš redni gost?
Ko Bog (trije možje po izročilu cerkvenih očetom so to tri Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh) obišče Abrahama pri Mamrejevih hrastih, jih ta sprejme, postreže, nato pa stoji pri njih pod drevesom, ko so jedli. Abraham je bil z njimi – z Bogom in ga poslušal. Dobil je sporočilo, da bo Sara v veliki starosti (po človeški logiki nemogoče) čez eno leto imela sina. Bog sam postavi vprašanje Abrahamu: »Ali je za Gospoda kaj pretežko?« (1 Mz 18,14)
Podobno je v evangeliju, ko je Marija sedla k Jezusovim nogam in poslušala njegove besede. Jezus jo pohvali in reče, da si je izvolila dober del (prvi del, najboljši del).
Bog prihaja v goste, želi da ga poslušamo, da bi ga SPOZNALI. Zato je najboljši način spoznavanja Boga – poslušanje in branje Božje besede. Iz tega procesa izhaja vera in tako postanemo Jezusovi učenci.
In kakšni učenci naj bomo?
Apostol Pavel pravi, da moramo obnavljati naš um, da si pridobimo Božji um ter mišljenje. Gre za podobnost z gobo, ki je umazana od brisanja prahu in jo moramo oprati ter ožeti pod čisto vodo. Šele nato je goba spet uporabna za nadaljevanje dela. Tudi mi, moramo očistiti naše možgane, um z Božjo besedo.
Obnovljen um dobimo s poslušanjem Božje besede, z meditacijo (premišljevanjem in prežvekovanjem) Božje besede in z govorjenjem Božje besede na glas.
Tako so ravnali apostoli in so to učili ves čas. Njihov um in srce sta bila z Bogom in zato niso bili presenečeni tudi nad problemi, ki so jih zadevali.
Vedeli so, da so del Kristusovega telesa – Cerkve in da s svojim trpljenjem nadaljujejo in dopolnjujejo delo odrešenja. Kajti Kristus je v nas, je upanje slave.
Božja beseda ima BOŽJO MOČ, ker Sveti Duh oživlja to Božjo besedo. Zato nehajmo verjeti svetu in hudiču, ki laže in začnimo živeti, kar pravi Božja beseda.
Hudič in svet nam pravita, da ni rešitve, da je grozno, da smo nemočni, da ni upanja, da je kriza…
Bog pa postane gost, da bi nas povedel iz temne votline in nam pove veselo novico: »Sara bo rodila sina, tudi če se zdi človeško nemogoče.« Jezus je prišel povedat novico: »Dobra novica – evangelij vam je oznanjen. Rešeni ste greha in smrti in pekla in nebesa so nam odprta. Postali ste Božji otroci po krstu. Življenje z z menoj se ne bo nikoli prenehalo. Veselite se, ker se bo to zgodilo z vami – vaše življenje gre v slavo.« To je resnica, to je prenovljeni um.
Kako to lahko naredimo konkretno, vsak dan?
Tako, da vzamemo v roke Božjo besedo, besedo Boga in jo »žvečimo«, da postane del nas. Zjutraj, ko vstanemo in smo morda v skrbeh ali stiski ali nam hudič pošilja laži v naš um, lahko takoj zapojemo Marijin magnifikat/hvalnico (Lk 1,46-55). Lahko zavpijemo z apostolom Pavlom: »Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil..« (2 Tes 2,13-15)
Na koncu še konkretno pričevanje, da to res deluje.
Pred leti sem kandidiral za štipendijo v tujini, s katero sem nameraval študirati teologijo. Dobil sem odgovor, da mi je štipendija bila dodeljena. Vendar čez nekaj časa je prišlo drugo pismo, kjer je bilo navedeno, da zaradi neizpolnjevanja določenih štipendistov iz Slovenije do nadaljnjega ne bodo dodeljevali štipendij za slovenske študente. V tistem trenutku sem se spomnil besed iz Svetega pisma, da se zahvaljujmo v vsaki situaciji in sem začel na glas slaviti Gospoda: »Bog nebes in zemlje. Vse je tvoje in ti vodiš naše ter moje življenje. Popolnoma ti zaupam, tudi v tej težki situaciji, ko jaz nimam rešitve. Ti veš, kako je to pomembno zame in jaz ti popolnoma zaupam. Slavim te, molim te, poveličujem te in te postavljam v središče mojega življenja. Ti bodi Gospod.«
Kljub temu, da se na zunaj ni nič spremenilo, sem bil pomirjen in vesel. To skrb sem predal Gospodu.
Pred začetkom študijskega leta je ponovno prispelo pismo iz tujine, da bom prejemal štipendijo. Bog je uredil, tudi če je bilo na prvi pogled nemogoče.
Zato se veselimo in bodimo veseli, da lahko Boga povabimo kot gosta ob branju Božje besede in dnevni molitvi. Še več, on je lahko gost pri nas 24 ur v dnevu.
Amen.
Matej Križanič, diakon