16. NEDELJA MED LETOM_berilo, evangelij, pridiga, sv. krst
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,30-34)
Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.
PRIDIGA (Jer 23,1-6; Ef 2,13-18; Mr 6, 30-34):
Gorje pastirjem! Kdo so pastirji? V Stari zavezi so bili to izraelovi kralji. Ljudje so jim dajali ta častno vzdevek. Bog ni bil navdušen nad željo ljudstva, da bi radi imeli kralje. Kralji namreč nad ljudmi »izvršujejo oblast«. Mislijo, da z oblastjo zedinjajo ljudstvo, v resnici jih pa z oblastjo razpršijo in razkropijo kot ovce«.
Sama oblast se ne meni za blagor podrejenih. Predstavlja le edinost vladajočih. Klicati se dajo celo kot »dobrotniki«. Bog napoveduje sodbo nad temi oblastniki, katere bo nadomestil pravi pastir iz Davidove hiše, ki se bo po pravici imenoval »Gospod, naša pravičnost«.
Kakor ovce brez pastirja. Jezusu se zdi množica, ki hiti za njim takšna. Ljudje nagonsko v njem čutijo dobrega, od Boga poslanega pastirja, ki nad njimi noče izvrševati oblasti, ampak jih zbira in varuje zaradi njih samih. Mogočniki: Asirci, Babilonci, Perzijci, Grki, Rimljani so že dovolj gospodovali nad njimi. Zanje so bili ljudje le nevredna »čisto v grehih rojena drhal«.
Jezusu ne dovolijo počitka. Pa saj tu ni zato, da bi se spočil, pač pa zato, da bi se dal v jed lačnim, da bi se dal do kraja použiti. »Svoje življenje dam za ovce.« Jezus daje zgled, da tudi učencem ne bo šlo bistveno drugače kakor njihovemu učitelju.
Podrl je ločilno steno sovraštva. Sklepno delo Dobrega Pastirja se bo posrečilo le s smrtjo, z daritvijo svojega življenja. Na dva dela ločeno steno bo zedinil. To je njegovo izrečno poslanstvo in načrt. Po enem pastirju bo tako nastala ena čreda. Pastir svoje lastno telo naredi za prostor poslednje bitke. Raztrgano telo postane za vse darovano. Vzpostavlja edinost. V tej bitki je odstavljen še drugi tiran: »postava s svojim predpisi in zapovedmi«. Njena mnogovrstnost je razdeljevala enotno življenje. Odslej vlada mir po ljubezni tistega, ki je s križem in evharistijo postal nenasilen, a vendar vsemogočen prinašalec miru in sprave v vseh razdorih med ljudmi.
Tone Kompare, župnik