16. PROŠNJE – mašna znamenja
/ Predstavitev svetih znamenj pred sv. mašo ob 9.55 uri / Valentin Bajuk /
Med mašo duhovnik ali ljudstvo izrečejo več prošenj. Tik pred začetkom besednega bogoslužja mašnik izreče glavno mašno prošnjo, s katero sklene začetni mašni obred. Duhovnik uvede občestvo v glavno mašno prošnjo z pozivom: Molimo. Pred glavno mašno prošnjo si vzamemo nekaj trenutkov tišine, da tej prošnji, kaj bomo torej med to mašo prosili Gospoda, dodamo še svoje osebne prošnje – kot so prošnja za zdravje, za naše rajne, da bi se uredile naše razmere, …
Sklep besednega bogoslužja predstavljajo prošnje vernikov oziroma prošnje za vsepotrebe. Te prošnje so odgovor ljudstva Bogu na slišano v božji besedi in pridigi. Predpisane vsebine ali namenov ni, se pa priporoča, da nameni v sozvočju s prebrano božjo besedo obsegajo a) potrebe Cerkve, b) vladajoče in blagor vsega sveta, c) trpeče v kateri koli stiski, in d) krajevno občestvo. Pri kakšnem posebnem opravilu, npr. pri birmi, poroki, pogrebu pa glede namenov lahko več pozornosti posvetimo posebni okoliščini.
Takoj po prinašanju darov moli mašnik v sklopu evharističnega bogoslužja prošnjo nad darovi oziroma drugo mašno prošnjo.
Proti koncu maše, tik pred blagoslovom, sledi še prošnja po obhajilu. Z njo mašnik prosi, da bi sveto obhajilo, ki smo ga prejeli, v našem življenju (seveda v sodelovanju tudi z vernikovo osebno pripravljenostjo) obrodilo sadove. Ta prošnja tako povzema vse naše prošnje, ki smo jih prinesli k sv. maši.
