18. NEDELJA MED LETOM _ pridiga
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,24-35)
Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«
PRIDIGA (2 Mz 16,2-4.12-15; Ef 4,17.20-24; Jn 6,24-35)
Zakaj so Judje po rešitvi iz Egipta in po prehodu čez Rdeče morje godrnjali? Med godrnjači so bili večinoma Neizraelci, drhal, ki se jim je pridružila pri izhodu iz Egipta. Taki smo. Bili smo krščeni. Prešli smo iz suženjstva v svobodo. Odprla so se nam nebesa, nas pa še vedno vleče stara sužnost. Saj smo dobili tudi svojo državo, pa vendar. Med nami se vedno najdejo godrnjači, ki s svojimi škodoželjnimi besedami vplivajo na ljudi.
Končno pa: zadnja skrb Boga ni, da umrljive nekoliko dlje ohrani pri življenju, ampak da jim podari Jezusa, kruh, ki daje večno življenje.
Če človeštvo ne časti več svojega Stvarnika, pade iz ravnotežja. In to se nam dogaja danes. Raje častimo pse in mačke. Nastane nered, ki je posledica odrivanja in zavračanja Boga. Jezus je želel iz Juda in iz pogana narediti novega človeka. Novi človek je Kristusovo telo. Eni in drugi smo lahko v njem združeni, da bi skupaj živeli novo življenje. Preobrazbo v novega človeka izraža krst. Novi človek ustvarja novo človeštvo. To je človek, ki sprejme evangeljsko sporočilo. Sicer še živi na tem svetu, a ga hkrati že presega. Novi človek ni zaradi svojih del, ampak z vero v evangelij sprejme Božjo milost, ki človeka opraviči pred Bogom. S tem preseže željo, da bi se zanašal na svoje danosti. Pavel pokaže, da je ob njegovem krstu odpadla njegova imenitna preteklost, izobrazba in vse vrste sposobnosti. Te vrednote bi mu utegnile celo škoditi, ker bi podpirale duhovni napuh, ki vodi do zavračanja Kristusove milosti. Življenje novega človeka se kaže v brezpogojni ljubezni v službi do bližnjega, ki presega merila sveta, da je lahko popolnoma svoboden. Pra podoba Boga je Jezus, ki je čista podaritev. Uresničiti mora delo Očeta, ki je vtisnjenje Sinove pra podobe v nas po Svetem Duhu.
Po čudežu pomnožitve kruha so ljudje Jezusa iskali. O, da bi to tudi danes ljudje množično počeli. Ko so ga našli, so ga vprašali: »Gospod, kdaj si semkaj prišel?« Ponovno so iskali kruh. Jezus jim odgovarja z napotkom: »Delajte za jed, ki je za večno življenje.« To jed daje samo Sin človekov, ki je prišel iz nebes. Znamenja so samo dejanja, s katerimi Oče zagotavlja verodostojnost njegovega poslanstva in možnost, da ljudje po njem prejmejo večno življenje. Poslušalci so počasi začeli dojemati in so ga vprašali: »Kaj naj storimo?« Jezus odgovarja: »Delajte Božja dela. Verujte vame.« Cela stara zaveza je prerokba o učlovečenju Božjega Sina. Ker so bili še vedno le pri neposredni koristi, jim Jezus naravnost pove: »Jaz sem kruh življenja.« Verovati vanj pomeni biti deležen resničnega življenja. Podoben proces se je odvijal tudi med Jezusom in Samarijanko. Ko sprašujejo, kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela, so v protislovju. Božjih del človek ne more izvrševati. Božje delo je, da človek veruje namesto deluje. Človek naj se izroči tistemu, ki ga je Bog poslal. Vero si predstavljajo kot delo. Ko so v puščavi nabirali mano, so si priskrbeli hrano. Vera je predanost Bogu, ne človeški dosežek. Hrana je Jezus, novi človek.
Tone Kompare, župnik