19. NEDELJA MED LETOM_berilo, evangelij, pridiga, prošnje_audio
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,41-51)
Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
PRIDIGA:
Tudi to nedeljo poslušamo Evangelij, ki govori o Evharistiji.
Danes o Evharistiji beremo v prvem berilu o Eliji, ki je bil velik v besedi in dejanju, ki je naredil veliko čudežev, ki je iskal Boga v svojem življenju. Preden se je znašel v puščavi se je srečal s 400 lažnivimi preroki, ki so zapeljevali ljudstvo.
Ostal je sam, ki je še bil zvest Gospodu. Ljudstvo je verjelo lažem in je sledilo prerokom. Zato je Bog poslal Elija, da bi govoril o Njem, oznanjal resnico in bi preroke premagal z Božjo močjo. Vidimo Elijo v puščavi, ko beži pred preganjanjem Jezabele, žene kralja Ahaba, kateri resnično prerokovanje Elije ni bilo po všeči.
Berilo nam razkriva krizo Elije, njegov obup. Čeprav je bil trdne vere, želi umreti v puščavi in zaključiti svoje življenje. Vsakemu od nas lahko zmanjka moči. Na poti vere pridejo dvomi. Te dvomi so zelo potrebni za to, da ne gradimo sami na sebi, ampak da nam Bog lahko pomaga.
Elija je padel v krizo, lahko bi rekli depresijo, ko ni videl več smisla življenja in ko je rekel, da ni nič boljši od svojih prednikov in zato želi sedaj zaključiti svoje življenje na zemlji. Od utrujenosti je Elija zaspal in takrat mu je Bog poslal angela s kruhom in vodo, da se je okrepčal in prišel do svete gore Horeba. Hodil je po puščavi 40 dni.
Jedel je kruh. To je bil kruh močnih, kruh nebeški, ki je prispodoba naše Evharistije in nam pokaže kaj vse zmoremo, če hranimo svoje telo s telesom Jezusa Kristusa. Ta kruh, ki ga dobivamo pri vsaki sveti maši je veliko močnejši od tistega, ki ga je jedel Elija in je prišel do gore Horeb. Na Horebu je Bog pred 400 leti sklenil zavezo z Mojzesom in z ljudstvom. To ni le simbolično, ampak kaže Božjo zvestobo ljudstvu, ki je bilo Bogu toliko krat ne zvesto in je zavračalo Boga, naredilo je zlato tele, ki je simbol tega sveta.
Tako kot v času Elije je tudi danes veliko lažnih prerokov, ki nudijo ljudem lažnivo življenje samo za to, da bi zavrnili Jezusa Kristusa in resnično hrano, resnični kruh, ki je Kristusovo telo.
Današnja beseda nam kaže, da brez tega kruha, ki je sam Jezus Kristus hitro padamo v depresijo, obup. Koliko ljudi je okrog nas obupanih, ker ne vidijo, da je Jezus Kristus blizu, da je Bog blizu, da jih Bog ima rad. Ker ne uživajo vsak dan kruha večnega življenja, saj uživajo kruh sveta, ki pelje v smrt. Ker nimajo toliko vere, da bi razumeli, da potrebujejo pravi kruh za življenje.
Zato smo lahko danes srečni, da smo tukaj, da smo povabljeni k sveti maši, da lahko poslušamo to Božjo besedo in da nas bo Jezus hranil s svojim telesom. To je nekaj čudovitega za kar smo lahko hvaležni.
Bog je tako dober in usmiljen do nas, naj nam da vero, da bi videli Njegovo zvestobo, skrb in pomoč. Brez Njega ničesar ne moremo storiti v svojem življenju. Brez Njega se bomo v življenju izgubili, zato nam Jezus daje vso moč in vse milosti, ki jih potrebujemo. Z Njegovim telesom prihaja v naše življenje ta obljuba in ta poklicanost, da smo pripričani, da bomo večno živeli z Njim. Amen.
mašnik Rafał Kędzierski, kaplan župnije Logatec
pridigo zapisala Elena Dobravec