2. nedelja po Božiču /Jn 1,1-18/ pridiga

Današnje bogoslužje naj postane zahvalna himna Svetemu Duhu, ki je položen v naša srca in nas pooblašča za tako drznost, da se štejemo za »dediče« celotnega Božjega »veličastnega bogastva«. To je tako nepojmljivo, da potrebujemo Svetega Duha, da bi mogli uvideti, »kakšno je upanje« h kateremu smo bili poklicani, kajti noben človek bi ne mogel zaslutiti, da je določen za nekaj tako neznanskega.

Zanimivo je to, da se ljudje tako pulimo za dediščine, tudi za tiste iz daljnega sorodstvenega razmerja, čeprav nismo z nosilcem dediščine imeli kakšnih posebnih stikov. Takrat človek gleda le, kaj mu pripada po zakonu. Pozablja pa na odnos z ljudmi. Prav odnosi se zaradi nepravične dediščine mnogokrat pokvarijo ali celo uničijo.

Tako kratkoročno mišljenje zastira pogled na drugo dediščino, na večne dobrine. Za te si pa človek tako malo prizadeva, čeprav že tu na zemlji prinesejo toliko sreče in veselja. Kako pomembno bo ob koncu naše življenjske poti, če bomo mogli doživeti srečo neobremenjenega in neobteženega srca. Kako zrel je človek, če je že dovolj zgodaj v življenju dojel, da so dobrine vseh vrst predvsem zato, da z njimi druge bogatimo in razveseljujemo. Dobrine so znamenje Božje naklonjenosti in jih človek ne sme omadeževati z zemeljskimi umazanijami. Vse, kar je na svetu, duhovna in materialna dediščina, je last vseh prebivalcev planeta Zemlja. Razlika med ljudmi je le v tem, da imamo vsak svoj delež začasno v upravljanju, za kar bomo dali odgovor ob koncu, ko pride Gospodar in se vrne s potovanja. Vse mu bomo izročili. O, pač. Morda celo nič. Zakaj nič? Ker nismo nič dajali. Kar smo stiskali zase, bo v trenutku izginilo kot kafra. Dali mu bomo le tisto, kar smo vse življenje dajali. Na koncu se bo pokazalo, kakšna je bila naša drža: grabljenje zase, ali deljenje drugim. V tem je razlika. Naša večna dediščina ni sama po sebi umevna, pač pa je odvisna od drže in usmeritve današnjega trenutka in tega dne. Ne pozabimo na večno dediščino! 

Tone Kompare, župnik