21. NEDELJA MED LETOM_evangelij, pridiga
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,60-69)
Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«
PRIDIGA:
Jezus vpraša svoje učence, za koga se hočejo odločiti. Po napovedi svete Evharistije v shodnici v Kafarnaumu so številni učenci zapustili Učitelja, ker so se jim zdele njegove besede o evharistični skrivnosti pretežke, da bi jih sprejeli. Takrat se je Gospod obrnil k tistim, ki so mu dan za dnem sledili, in jih vprašal: Ali hočete tudi vi oditi? Peter mu v imenu vseh odgovori: Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš.
Tudi mi kot Peter smo rekli da Jezusu za vedno. Svobodo, ki nam jo je dal Bog, smo naravnali v edino pravilno smer. En dan, smo mu zaupali, da bo On cilj, h kateremu se bodo usmerili naši koraki.
Za številne svoboda pomeni slediti vzgibom ali nagonom, prepuščati se strastem ali tistemu, kar jim prija v določenem trenutku. V resnici ti ljudje pozabljajo, da »je svoboda vsekakor absolutno nujna in osnovna človekova pravica, vendar zanjo ni značilno to, da lahko izbere zlo, temveč zmožnost, da odgovorno naredi dobro, ki je kot tako priznano in zaželjeno.
Če smo izbrali Kristusa, če je On resnični smoter naših dejanj, ki je nad katerim koli drugim, bomo vse tisto, kar nam svetuje, kako naj napredujemo k njemu ali nam pokaže ovire, ki nas ločujejo od njega, videli kot neskončno dobrino, kot dragoceno usmeritev, za katero smo globoko hvaležni.
Popotnik, ki se nameni v nepoznano pokrajino, poišče zemljevid, vpraša tistega, ki pozna pot, in sledi znakom na cesti. Vse to počne z zanimanjem, saj želi priti na svoj cilj. Nikakor se ne čuti omejenega v svoji svobodi in ne meni, da je ponižujoče biti odvisen od zemljevidov, znamenj in vodičev zato, da pride tja, kamor se je namenil.
V resnici se pogosto bolj zanesemo na zemljevide ali cestne znake kot na lastni čut za orientacijo, o katere nezanesljivosti nam ne manjka izkušenj. Ko sprejmemo tista znamenja, ne izkusimo nobenega občutka bremena; prej bi rekli, da jih sprejmemo kot veliko pomoč.
Tako se zgodi z božjimi zapovedmi, s cerkvenimi zakoni in nauki, z nasvetom, ki ga prejmemo pri duhovnem spremljevanju … To so znamenja, ki nam na različne načine zagotavljajo svobodo, prosto izbiro, ko smo sklenili slediti Kristusu in izpustili druge poti, ki ne vodijo tja, kamor smo hoteli iti. Avtoriteta Cerkve, v njenih naukih o veri ali morali, je služenje. Pomeni signalizacijo poti, ki vodi v nebesa. Vredna je vsega zaupanja, ker uživa božjo veljavo. Preprosto se ponudi ljudem. In vsakdo si jo lahko prilasti, če to želi, naredi za svojo …
Naj nam bo Marija Spremljevalka vzor in pomoč na tej poti. S to prošnjo stopimo v to evharistično daritev, izročimo svoje darove in bremena, da bomo lahko opogumljeni z njeno bližino in blagoslovom odšli na svoje domove.
Rafael Arias Villalta