23. nedelja med letom – maša – audio, video
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,25-33)
Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.
Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
PRIDIGA:
/ Mdr 9,13-18 /
Modrost more podariti samo Bog. Človek nima te sposobnosti. Ponižno naj prosi zanjo. Modrost pomaga, da v vsakih življenjskih okoliščinah spoznamo, kaj je Božja volja. Človek potrebuje Božje razsvetljenje. Pogosto misli, da živi in dela v skladu z Božjo voljo, pa se pozneje izkaže, da je živel in delal proti njej. Na splošno človek spoznava Božjo voljo, ki se razodeva v zapovedih in dolžnostih. V vsakdanjih vprašanjih pa vendarle ostaja bojazen, da bi se zmotil. Človek težko spoznava Božjo voljo zato, ker »minljivo telo teži dušo in zemeljsko bivališče tlači mnogo mislečega duha«. Če težko razumemo že zemeljske stvari, kako bi mogli spoznati nebeške? Komaj doumemo, kar je na zemlji, kdo pa bo dognal, kar je v nebesih. Še manj razumemo, če nam Gospod ne ga svojega Duha. Ta Salomonova molitev že odstira oblake za jasno nebo v Novi zavezi, v kateri občudujemo delo Svetega Duha.
/ Flm 9 – 10. 12 – 17 /
Pismo Filemonu je najkrajše Pavlovo pismo, hkrati je najbolj osebno pismo, čustveno izrazito in obzirno. Pismo je predlog, ne naloga. Je mojstrovina srca. Napisano je bilo v Rimu. Tam je bilo veliko Pavlovih sodelavcev.
Suženj Onezim je pobegnil Filemonu. Morda zaradi grobega ravnanja. Srečal je Pavla in se mu pridružil. Pavel se je nanj navezal in ga je zadržal. Zadeva je postala nerodna. Filemon bi Pavlu lahko očital, da je vzel v službo pobeglega sužnja, za katerega ni prosil in ga tudi ni obvestil. Po tedanjem pravu, bi bil Pavel kriv kršitve zasebnega prava. Tudi Onezim je tvegal preganjanje in zapor. Na silo bi ga lahko odvlekli k gospodarju, ki bi ga mogel strogo kaznovati. Razumljivo je, da ga Pavel vrne, napiše pismo, v katerem ga prosi, naj ga ne sprejme kot sužnja ampak več kot sužnja. Pavel noče prositi naravnost, naj ga osvobodi, ker noče, da bi to naredil na silo. Obenem pravi, naj stori več kot kar ga prosi. Filemon bo vedel, kaj pomeni tisti »še več«. Pavel računa, da bo Filemon Onezima osvobodil, vsekakor pa ga bo poslal nazaj k Pavlu, ki ga bo postavil v službo evangelija.
Pavel razlikuje dve ravni suženjstva: pred Bogom in pred ljudmi. Pavlu ne gre za izenačevanje. Razmerje med gospodarjem in sužnjem obvladujeta bratstvo in edinost v Kristusu, ga rušita in dopolnjujeta na povsem drugi stopnji. Na Onezima naj odslej gleda kot na člana Filemonove družine, kakor na pravega brata. O gospodovalnosti ni več sledu. Vladalo bo popolno bratstvo. Filemon naj Onezima sprejme kot človeka in kot vernika.
/ Lk 14, 25-33 /
Na poti v Jeruzalem so Jezusa spremljale velike množice. So imeli isto pot? So mu želeli slediti? Ljudstvo ga je spoznalo. To je bil prvi korak. Drugi korak pa je, kakšne so Jezusove zahteve za notranjo hojo za Kristusom. V razmerju do Kristusa so oče in mati in otroci in bratje – celo lastno življenje na drugem mestu. Tesna povezanost s Kristusom je pogoj za vstop v Božje kraljestvo, ki je najvišja dobrina. Če pride do spora, gre Kristusu prednost in vse druge vezi zgubijo svojo trdnost.
Prvi pogoj je načelen; kristjan mora postaviti Kristusa kot svojo najvišjo vrednoto. To se mora pa odražati v njegovem vsakdanjem življenju, v vsaki novi odločitvi.
Drugi pogoj je bolj stvaren. Glagol nositi iz opisa Jezusovega trpljenja je isti. S tem Luka naznačuje zelo tesno, lahko bi rekli celo bolj dosledno hojo za Gospodom, za hojo v njegovem trpljenju in smrti. Kdor hoče slediti Kristusu, mora biti pripravljen nositi križ. Kdor nosi križ je ob čast in življenje obsojen na popolno izničenost. Kdor se odloči za hojo za Kristusom, mora biti pripravljen stopiti na najnižjo raven, da bo sprejel nase vse tisto, kar se upira človeškemu duhu.
Kaj pomeni slediti Kristusu? Ali so bile množice, ki so mu sledile, pripravljene, postaviti na kocko lastno življenje, če bi Bog določil takšno pot hoje za Kristusom? Odpovedati se vsakemu človeškemu oziru: domače osebe, lastno življenja, čast, vse mora stopiti na drugo mesto za Kristusom, Jezusov izrek izraža zahtevo, da se morajo njegovi učenci in stalni spremljevalci odpovedati zemskim dobrinam. Usmerjati morajo čustva in dejanja v to, kar zahteva Božje kraljestvo.
Tone Kompare, župnik
