25. nedelja med letom – maša – audio
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,1-13)
Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹
Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.
Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.«
PRIDIGA:
/ Am 8,4-7 /
Glavno Amosovo sporočilo je bila pravica in pravičnost v medčloveških odnosih. Izrekal je hude grožnje bogatašem, ki stiskajo slabotne in tlačijo uboga, ker razkošno živijo in s prevarami povečujejo svoje premoženje. Ljudi obravnavajo kot predmete in jih teptajo. To je krivica pred Bogom. Zato še tako slovesno bogoslužje ne more biti Bogu po volji. Če se Izrael ne bo spreobrnil, bo prišla neizprosna sodba.
Bogati so nestrpno pričakovali, kdaj bo konec praznikov, da se bo spet uveljavila trgovina. Goljufali bodo pri prodaji žita. Zmanjšali bodo tehtnico, z žitom bodo prodajali tudi pleve. Reveža bodo kupili za par čevljev. Jahve na to odgovarja, da se mu studi ta napuh. Ponosni so na svoja dejanja, ne pa na Boga. Božja potrpežljivost gre h koncu in vse se bo upoštevalo na dan jeze.
/ 1 Tim 2,1-8 /
Pavel naroča, kakšna naj bi bila naša molitev. Ima naj štiri lastnosti: molitev za vse ljudi, za kralje in oblastnike, za trpeče v katerikoli stiski in za krajevno občestvo. Na Veliki petek ti poudarki dobijo slovesnejšo podobo. Naročilo je nenavadno, saj je v tistem času vladal Neron.
Vse odrešujoča Božja volja izhaja iz dejstva, da je Bog eden. En Bog je vse ustvaril in želi, da bi se vsi zveličali. Pavlu je zveličanje kot hoja do spoznanja resnice. S tem, ko se je Jezus dal v odkupnino za vse, je izpričal vse odrešujočo Božjo voljo.
Tudi sam sebe je dal v zveličanje za vse. Na koncu Pavel spet poziva k molitvi in k dviganju rok vse, ki imajo čiste roka, to je brez jeze in prepirljivosti.
/ Lk 16,1-13 /
Ta prilika marsikomu ne gre v račun, ker Jezus postavlja za zgled prevaranta. Jasno je, da s to priliko ne navaja h krivičnosti ali hudobiji. Oskrbnika razločno označi kot nepoštenega. Če je zgled, je le zgled pametnosti. Pomislil je na svoj položaj in ugotovil, da je izgubljen, če ne najde rešitve, da se bo v starosti lahko preživljal. S premeteno zvijačo je naprtil gospodarju svoje vzdrževanje. Dolžniki so za uslugo hvaležni in se mu bodo oddolžili. Tako se je odpuščeni oskrbnik preskrbel za stara leta.
Bila je tatvina, zvita in dobro opravljena tatvina, ki dokazuje, da je bil oskrbnik bister in je skrbel za naprej, ker ni hotel umreti v revščini.
V tem je moč prilike, ki je osredotočena na bistrovidnost in skrb, ne glede na nepoštenost, ki tu ni v ospredju. Prilika namreč potem pove, da je gospod, v zvezi z zvijačo, katere žrtev je bil, pohvalil sleparskega oskrbnika, da je razumno ravnal. Gospodar je bil duhovit mož in velik gospod, ter je znal prenašati grenkobe življenja, poudarjajoč njihove zanimive stvari. Kot žalosten odmev odjekne Jezusova ugotovitev: »Ljudje tega sveta so do svojega roda razumnejši kakor otroci luči.« Ravnajo se po načelih in načinih, ki so lastni ljudem oddaljenih od Boga. V njihovih očeh se življenje sklene na tem svetu. Otroci luči pa so naravnani na luč tako v mislih kakor v življenju.
Tone Kompare, župnik