27. nedelja med letom, rožnovenska nedelja – maša – audio
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5-10)
Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«
PRIDIGA:
/ Hab 1,2-3;2,2-4 /
Knjiga je nastala šesto let pred Kristusom. Vsebuje dve prerokovi tožbi in pet klicev gorje na zatiralce Božjega ljudstva in Habakukovo molitev. Knjiga oznanja odrešenjsko preroštvo. Božja pravičnost v zgodovini ljudstev se bo pokazala poslednji dan v rešitvi svojega ljudstva in ob uničenju sovražnih sil.
Habakuk je bil globok mislec z znatnim leposlovnim darom. Najprej Boga sprašuje, zakaj vodi svet na tako čuden način. Juda je res grešil, zakaj pa bi ga moral kaznovati nekdo, ki je večji grešnik kot on. Bog ne more biti na strani krivice.
Prerok se ukvarja z vprašanjem zla v svetu, ki zaposluje miselni svet vseh časov. Bog pripravlja končno zmago pravičnosti. Krivični bo pogubljen, pravični pa rešen, če bo ostal zvest. Habakuka vprašanje zla zelo teži. Sprašuje, zakaj Bog dopusti, da brezbožni zmagujejo in vladajo? Zakaj se krivica dogaja med samimi Izraelci? Zakaj tujec tlači izvoljeno ljudstvo? Stanje v svetu je nevzdržno. Kako da Bog vse to prenaša? Človek ne more nič. Bog bi moral poseči vmes ali vsaj pomagati, da se razmere spremenijo.
V drugem delu Bog naroča, naj se zapiše Božja volja. Pri Bogu čas ne igra nobene vloge. Pri njem je vselej sedaj. Pomembno je sporočilo: »Pravični bo v svoji veri živel!« Vera odpira življenje, ki je v Kristusu Jezusu, medtem ko ga postava zapira v greh. Kristjan ne čaka nemočno, temveč se bojuje z Jagnjetom, skupaj z njim gre v boj, v katerem navidezno z Jagnjetom podleže, kar pa že predstavlja zmago, ki je lastna Jagnjetu.
/ 2 Tim 1,6-8.13-14 /
Pavel piše pismo predstojniku v Efezu, Timoteju. Povod so bili učitelji krivega nauka, ki so grozili, da bodo od znotraj razbili občestvo. Šlo je za judovske skupine, ki so se sklicevale na postavo. Proti njim je Pavel napisal pismi. Timoteja spodbuja, naj mu sledi tudi v trpljenju. Svetuje mu, naj razplamti žar Božje milosti, ki jo je dobil pri polaganju rok, kar je pomenilo podelitev cerkvene službe. S to karizmo Timotej lahko premaga vse težave, ki mu jih povzročajo nasprotniki pri vodenju občestva v Efezu. Izvoljeni se mora spominjati Duha, ki mu je bil podeljen. Ogenj mora še bolj razplamteti. To je duh moči, ljubezni in preudarnosti. Moč biva v ljubezni. Ta je popolnoma preudarna in bistra, da se more načrtno bojevati proti silam, ki nasprotujejo Bogu. Ta moč ljubezni je kristjanovo orožje. To je dobri boj. Timotej je po naravi boječ, je mlad. Ne le naj se ne sramuje, temveč naj z Božjo močjo trpi s Pavlom za evangelij. Krščansko oznanjevanje je sprejemljivo za človeški razum, čeprav se nanaša na onostranstvo. Spodbuja ga, naj varuje dragocen zaklad.
/ Lk 17,5.10 /
Jezus poudarja, da je pomembnejša kvaliteta kot kvantiteta vere. Noče ocenjevati družbenega položaja in reda. Hoče povedati le priliko. Cilj je jasen: želi povedati, kakšno držo naj ima človek pred Bogom. Služenje Bogu zahteva hlapčevsko podvrženost. Bog ukazuje, človek izpolnjuje. Bog ničesar ne dolguje človeku, človek dolguje Bogu vse. Človek ne more priti z zahtevami pred Boga, ki nima do človeka nobenih dolžnosti. Tako Jezus predstavi Božje pravice do človeka. Samo tako se človek osvobodi in se odpre, da more Bog vanj vsaditi darove kraljestva.
Farizeji in učitelji so se razmerje z Bogom predstavljali kot daj dam. Ko je izpolnjeno kar zahteva postava, mora Bog dati, kar je obljubil. Jezusova prilika zavrne tako razmišljanje.. Bog človeku ničesar ne dolguje, niti zahvale. Človek je pred Bogom kot hlapec. To, kar mi imenujemo Božje plačilo, ni nič drugega kot dar Božje dobrote. Jezus apostole uči, da ne smejo nikoli z delom počivati. Iz prilike izhaja nauk o nezadostnosti dobrih del in o opravičenju po veri. Evangelij gre še dalje. Vera ne čaka, da pride Gospod in nam postreže z milostjo. Vera vsebuje nedoumljivo učinkovitost v službi Gospodu, ki je vendar postal služabnik nas vseh in ne more prenesti, da človek brezdelno čaka, da mu on postreže (sola fides). Kot nekaj samoumevnega pričakuje od človeka, da skupaj z njim služi in to pomeni, da njemu samemu služi, kajti tam kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. In to ne v vznesenosti, kako koristna in potrebna je moja pomoč gospodarju, temveč prav nasprotno: v ponižnosti, ki se zaveda, brez mene ne morete ničesar storiti. Ker je gospodar že vse storil za nas, je prav, da tako, kakor nam je gospodarukazal, priznamo svojo stvarno vrednost: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹