27. NEDELJA MED LETOM-ROŽNOVENSKA_berilo, evangelij, pridiga, prošnje, mladinsko petje_audio

Mr 10, 2-16

V času našega študija teologije, smo imeli prvi dve leti poudarek na filozofiji in psihologiji. Prvo znanost nam je predaval prof. dr. Janez Janžekovič, drugo pa prof. dr. Anton Trstenjak. Ta je nekoč med predavanji poudaril nekaj, kar je bilo tisti čas sprva za nas zelo osupljivo. Dejal je, da je ena tretjina zakonskih zvez neveljavna, če jih motrimo pod vidikom svetopisemskih pogojev za veljavnost zakonske skupnosti. Po petdesetih letih pastoralnih izkušenj ocena in trditev ni več tako presenetljiva. Na področju zakona je kar precej vprašanj, o katerih povprečno premalo razmišljamo in se ne pogovarjamo. Še dobro, da Božja beseda tu in tam odpre tudi ta vprašanja.

Postavlja se vprašanje, kaj je Bog združil?

Mož in žena postaneta eno »meso«, če mož zapusti očeta in mater, ali če žena  zapusti mater in očeta. Ni pa malo primerov, ko popkovnica v resnici ni bila prerezana, pač pa navezanost na starše ostane tako močna in konkretna, da zakonski partner čuti, da sta oče in mati vedno prva in da odnos mož – žena ni mogel zaradi tega zaživeti. Pogosteje se to dogaja, če mladi zakonci ostanejo v isti hiši s starši, zato je toliko pikrih na račun tašč.

Ko danes navedeni evangelij govori o prizoru blagoslavljanja otrok, je v tem skrita še druga zelo pomembna komponenta za resnično združitev moža in žene. Otroci so izrecen zgled za vsakega, ki sprejme božje kraljestvo, tudi za poročene. Če ti ohranijo otroško čutenje, nikakor ne morejo do soproga ali do soproge nastopati z občutjem gospodovalne odraslosti. Če drug z drugim postaneta otroška, jima to omogoča medsebojno razumevanje in dobrohotnost, ki prenese tudi neizogibne življenjske napetosti. Otroškost je za dober in zdrav zakonski odnos pomembna kvaliteta.

Zanimiv poudarek navaja tudi 1. berilo. Mož v ženi prepozna samega sebe: »To je zdaj meso od mojega mesa.« Če mož ne ljubi in ne spoštuje svoje žene kot samega sebe, če se zanjo ne zanima, če se žena ne posveča možu, če je na seznamu vedno in znova samo »jaz, pa jaz, pa spet jaz…«, je težko verjeti, da je partner v sozakoncu prepoznal samega sebe in da je njegova ali njena prva naloga zanimati se zanj, zanjo, se duhovno podarjati, čutiti z njim in kratko malo ravnati vsak trenutek tako, da je njegova solza njena solza, njeno veselje njegovo veselje, njen uspeh njegov uspeh…

Vprašanje veljavnosti zakonskih zvez prof. Trstenjak ni postavil zato, da bi iskali razloge za razhajanje, pač pa zato, da bi opozoril na resnost priprave na zakon in na skrite zanke, ki jih je potrebno razvozlati še predno pride do dokončne podaritve. Potem je telesna in duhovna narava neločljiva.


Tone Kompare, župnik             

Več prispevkov >>

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja