3. postna nedelja – berilo, evangelij, pridiga
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 13,1-9)
Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
PRIDIGA:
2 Mz 3,1-8a.13-15
Mojzes je Jezusova predpodoba. Ko se mu razodene Jahve, mu ne pove imena, pač pa se mu predstavi kot tisti, ki povzroča bivanje. Pri vzhodnih narodih je veljalo prepričanje, da tisti, ki pozna ime nekoga drugega, dobi oblast nad njim. Mojzes je Boga vztrajno skušal in pritiskal nanj. Bog se je izognil vprašanju po imenu. Pokazal pa je svojo presežnost. Vendar kljub temu človeku obljubi pomoč: »Jaz bom s teboj!«
1 Kor 10,1-6.10.12
Pavel svari poslušalce in bralce pred malikovanjem. Pravi, da sta ošabnost in domišljavost zelo nevarni. Zato vabi k disciplini in zatajevanju. Svari pred tremi grehi, ki so tesno povezani med seboj in hkrati povezani s poganskimi verstvi: uživanje, malikovanje in nečistovanje. Izraelci niso imeli namena zapustiti Jahveja, pač pa so ga želeli častiti na enak način, kot so pogani častili svoje bogove. Tem trem grehom doda še dva: preskušanje Boga in godrnjanje. Boga preizkušati pomeni, da človek poskuša, do katere mere je možno sožitje med človeško grešnostjo in Božjo svetostjo. Pavel preskušanje obrne na Kristusa. Godrnjanje je znak odpora in upora proti Bogu. In še nekaj poudarja Pavel: obstaja stalna nevarnost, da izgubimo vero.
Ljudstvo v puščavi je prejemalo veliko milosti: prehod skozi morje, hrana z nebes, pijača iz skale. Ves ta opis želi biti nam v opomin. Cerkev se ne sme zazibati v nekakšno večjo varnost. Ker je bolj obdarjena z milostjo, je tudi v večji nevarnosti.
Lk 13,1-9
Jezus zavrača poenostavljeno gledanje. Poudarja, da so nesreče opomin vsem: vsi smo grešniki in vsi se moramo spreobrniti. Pilatova odločitev, da bo sredstva za gradnjo vodovoda vzel iz tempeljske zakladnice, je med Judi vzbudila pritožbe in nemire. Nesreča je bila še večja, ker se je kri ubitih in ranjenih pomešala s krvjo njihovih daritev. Rimljani so se dotaknili nečesa, kar je posvečeno Bogu.
Druga nesreča ni bila neposredno odvisna od človeka. Zato je bilo lažje misliti, da je Bog posegel vmes, da bi kaznoval grešnike. Toda to, kar se je zgodilo, je bil opomin vsem k spreobrnjenju. Eshatološki čas od človeka zahteva izbiro: spreobrnjenje in pokoro. Vse nesreče nas morajo navajati k premisleku, k obnovitvi k Bogu. Kar ni to, je vse nasprotno – trdovratnost.
Prilika o nerodovitni smokvi povzema značilno grožnjo nerodovitnemu drevesu. Na poseben način je sredi vinograda običajno dobro obrodila smokva. Zato je gospodarjevo pričakovanje upravičeno. Po treh letih? Razočaranje. Drevo mora proč. Pričakovanje se je spremenilo v razočaranje. Potrpljenje v jezo. Prispodoba je jasna: Gospodar tri leta zaman išče sadu na smokvi, to so tri leta Jezusovega javnega delovanja, drevo so Judje, Gospodar Bog, vinogradnik Jezus. Ponovi se prejšnja grožnja.
Sama svarila. Za Jezusa smo vsi, ki grešimo, v nevarnosti. Vsakemu grozi Pilatov meč. Na vsakega se vsak čas lahko zruši stolp. Smokva zadnje milosti ni zaslužila. To je ponujena milost, ki ne rodi avtomatično, ampak mora človek, ki ga drevo ponazarja, z milostjo sodelovati.
Tone Kompare, župnik