31. nedelja med letom, maša za arhitekta Jožeta Plečnika, žegnanjska nedelja – audio
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 19,1-10)
Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.
Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.«
PRIDIGA:
Praznik posvetitve cerkve je simbolno pravšnja izbira za mašo, ki jo darujemo za arhitekta Jožeta Plečnika. Njegov arhitekturni opus je namreč izredno bogat ravno v oblikovanju in postavitvah božjih svetišč. Želel je poseči tudi v podobo naše trnovske cerkve, a mu, žal, to ni uspelo.
Življenje in delo arhitekta Jožeta Plečnika se je odvijalo med Dunajem, Prago in Ljubljano. Položil je temelje slovenski moderni arhitekturi. Bog ga je izredno obogatil. Njegovo bogastvo darov v njem ni zamorilo občutka za duhovnost. Danes bi rekli, da je bil profesionalen v arhitekturi in tudi v duhovnosti.
Plečnik je bil mladostno svež in velikemu razvoju sodoben na Dunaju, v Pragi zelo močan, v ljubljanskih delih pa monumentalen.
Kaj Plečnika odlikuje od evropskih arhitektov? Plečnik je bil izjemna osebnost, umetnostno in nazorsko izbrušen, bil je asket, močan v samo odpovedovanju ter učiteljsko in voditeljsko zelo obdarovan.
V okolje je izžareval svojevrstno karizmo in očarljivost, ki se ji je bilo težko upreti. Ni dopuščal srednje poti. Mnoge je pritegnil tako močno, da so mu brez premisleka sledili, druge je povsem odbil od sebe.
Z ene strani so ga nekritično poveličevali, z druge ostro zavračali. Redke so bile analize in ocene brez predsodkov.
Plečnik je zastopal stališče, da ima arhitektura višji etični cilj: skrb za vrednotenje ponižanih in razžaljenih, ki je pot k najvišjemu cilju: postati človek. Ta cilj je Plečnik zastavil tudi samemu sebi.
Plečnik je poznal zgodbo srečanja Jezusa in Zaheja. Vedel je, da Jezus povsod kamor pride, prinese rešenje in ne pogube, življenje in ne smrti. Povsod prinese milost. Zavedal se je, da so ubogi, ki so v duhu bogati in so bogati, ki so v duhu ubogi. To je tudi živel v vsakdanjem življenju.
Plečnik je tudi sledil zgledu apostola Pavla, ki je podarjeni čas znal zelo skrbno uporabljati. Razumel je, kaj je njegovo poslanstvo. Razumel je, da nam Bog daje čas, da bi v življenju izpolnili vsa hrepenenja po dobrem in udejanili vero. Boj je namreč hud. V slavo ni mogoče vstopiti drugače, kakor da napredujemo v veri, upanju in ljubezni.
Plečnikovo življenje in njegova dela so arhitekturno sveto pismo za slovenski narod.
Tone Kompare, župnik
