32. NEDELJA MED LETOM – ZAHVALNA – berilo, evangelij, pridiga, otroško petje, blagoslov_audio
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,38-44)
Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
PRIDIGA:
Kako bi se vi odzvali, če bi vam danes na zahvalno nedeljo namesto zahvale za mnoge lepe reči, ki jih delate, navrgel seznam očitkov, kaj delate narobe. Užaljeni bi bili in bi zavzeli odklonilno držo.
Jezus je pismoukom navedel šest očitkov. Ljudi je spodbujal, naj se jim ne pridružijo in naj jih ne posnemajo:
- dolge halje nosijo – znak postavljanja in kazanja osebne pobožnosti,
- želijo si pozdrave na trgih – z globokim priklonom kazati vzvišeno službo,
- hrepenijo po prvih sedežih v shodnicah – gledali so po ljudeh, sedeli pred skrinjo,
- iščejo častna mesta na gostijah,
- vdovam požirajo hiše – zaradi visokih cen pri pravnih nasvetih,
- na videz opravljajo dolge molitve.
Ko je Jezus gledal, kako nadzirajo plačevanje tempeljskega davka in mečejo v zakladnico pesti novcev, mu je padla v oči uboga vdova.
Vdove so bile splošno nezavarovane. V Stari zavezi so jim nudili posebno pravno zaščito. Tudi Jezus je vdovam posvečal posebno skrb in jih zelo cenil. Prva Cerkev je posebno skrbela za vdove, kar je vodilo do postavitve diakonov. Uboga vdova bi lahko en kovanec prihranila, pa je vrgla vse, kar je imela za tisti dan za preživljanje. Ta oseba bo znala deliti z bližnjim, ki je v pomanjkanju. Podari vse, kar premore. S tem pokaže, da ljubi Boga z vso močjo. V judovski miselnosti z vso močjo pomeni z vsem svojim imetjem. Tako je ravnala tudi vdova iz Sarepte in Eliju dala vse, kar je imela.
Kaj je vredna miloščina, ki nas ne stane nobene odpovedi? Če smo iskreni, bomo ugotovili, da doslej morda še nikdar nismo ničesar dali.
PRIMER: Ko sem bil v ZDA v materialni stiski, sem to doživel med nedeljsko mašo. S težkim srcem sem dal v puščico dolar, ki bi mi zagotovil preživetje enega dne. Rezultat te podaritve je bila uspešna prodaja knjig v naslednjem tednu.
Današnjo nedeljo bi lahko imenovali nedeljo vdov, pa tudi nedeljo vdovcev. V starih jezikih nimajo moške oblike za vdovce. To pa zato, ker je bila ženska, ki je ostala sama, v veliko težjem položaju kot moški, ki je ostal sam. Žena je preko moža dobila svoje mesto v družbi, zato je izguba moža pomenila izgubo vseh pravic in vse podpore. Danes je drugače. Ženska se lažje znajde kot moški v enakem položaju. V mesecu spomina na rajne se vprašajmo, ali smrt enega od zakoncev pomeni popoln konec sleherne povezanosti? Ali v nebesih ostane še kaj od te vezi, ali pa bo ob prehodu čez prag večnega življenja vse pozabljeno? Bog bo na pragu večnosti čakal v spremstvu sozakonca, ki je prvi prišel v nebesa.
Obe vdovi sta pokazali izjemno zaupanje v Boga, da sta dali vse in ju ni skrbelo za jutri. Zato pravi današnji odlomek pisma Hebrejcem, da pot k Bogu vodi po Jezusu Kristusu, ki je tudi dal vse, kar je imel, vse svoje življenje.
Prizor uboge vdove je sklepni vrhunec Jezusovih govorov pred poročilom o trpljenju. Vdove razen Boga nihče ne opazi. S tem še prekosi dejanje starozavezne žene. Žena Jezusa sploh ni poznala, a Jezus jo daje za zgled. Pa je vendar najbolj razumela, kaj je mislil v vseh svojih govorih. Jezus ne izreče niti besede o plačilu. Dejanje te žene je tako sijajno, da ima svoje plačilo samo v nebesih. Jezusovo podaritev moremo povsem primerjati z vdovo v evangeliju: tudi Oče položi na žrtvenik vse, kar ima, ne le svoje najdražje, ampak tudi svoje najpotrebnejše: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina….«
Tone Kompare, župnik
