33. NEDELJA MED LETOM – ZAHVALNA – pridiga
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 13,24-32)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«
PRIDIGA:
Kdo nam bo povedal resnico, kdaj bo prišel Sin človekov? Koga naj vprašamo? Ali nam na to vprašanje lahko odgovori filozof ali znanstvenik? Ali naj iščemo odgovora pri pesnikih in pisateljih? Kaj pa pri voditeljih različnih sekt in duhovnih gibanj, ki so datume že večkrat napovedali? Ko pa se ni nič zgodilo, se niso nikdar opravičili, da so varali.
Če vprašamo Jezusa evangelija, nam bo odgovoril, da tega ne ve noben človek, niti angeli in tudi Sin ne. Zakaj Jezus tako odgovarja? Zato, ker to ni njegova stvar. Jezusova naloga je, da svet reši, ne da ga prekine. Na to vprašanje lahko odgovori samo On, ki je svet ustvaril. Samo Oče je pristojen za take odgovore. Toda kako naj o tem vprašamo Očeta? Kaj nam bo rekel? Najbrž to, da ga nismo vprašali, kdaj bo ustvaril svet, zato tudi kdaj ga bo končal, ne sprašujmo. To, kar nam je potrebno vedeti je vprašanje, če smo vsak trenutek pripravljeni. To je naša naloga in to naj bo naša prva skrb.
Marko o tem vprašanju govori zelo poučno in tolažljivo. Prerok Danijel v 1. berilu navaja znamenito besedilo Svetega pisma stare zaveze, ki jasno govori o vstajenju teles: »Mnogi izmed tistih, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili: nekateri za večno življenje, drugi za sramoto in večno gnusobo.«
Pismo Hebrejcem čas med Jezusovim poveličanjem in vesoljno sodbo opisuje z navajanjem Ps 110: »Sedi na mojo desnico dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.« Zadnji sovražnik bo smrt.
Človek mora biti puščen v negotovosti. Edina gotovost je čuječnost Preteči konec sveta velja za vsak rod. Ne gre za katastrofe, pač pa za stanje sveta kot takega, ki opozarja na svoj konec. Ničesar ne moremo preračunavati. Od nas se zahteva trajna pripravljenost.
V tej Božji besedi ne gre za reportažo, pač pa za prebuditev vesti spričo poslednje odločitve človeka za Boga in Božje odločitve za človeka. Vprašanje je, koliko ima človek prostora za Boga v tem življenju, toliko prostora bo imel Bog v svojem srcu v večnosti.
Tone Kompare, župnik