34. nedelja med letom, Kristus kralj, krst – audio
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 23,35-43)
Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
PRIDIGA:
/ 2 Sam 5,1-3 /
Jeruzalem je svoj pomen dobil z Davidom, ki je osvojil trdnjavo Jebusejcev in neopredeljeni Jeruzalem. Napravil ga je za glavno mesto severnih in južnih rodov. Ko je dal prenesti še skrinjo zaveze, je Jeruzalem postal tudi versko središče kraljestva. David je tako postal utemeljitelj Jahvejevega bogoslužja v Jeruzalemu.
/ Kol 1, 12-20 /
Gre za hvalnico, ki slavi vesoljno Kristusovo veličastvo. Hvalnica ima dva dela: prvi se nanaša na stvarjenje, druga na odrešenje. Jezusa slavi kot glavo vesoljstva. Vse, kar hvalnica oznanja, črpa iz zgodovinskega dogodka križa. Prva kitica hvalnice je kristološka izpoved proti herezijam v Kolosah. Molili so jo pri bogoslužju. Kristus je novi Adam, glava novega stvarstva. Je prvorojenec vsega stvarstva. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. Glede nebesnih bitij, angelskih ali zvezdnih moči je vladalo mnenje, da sodelujejo pri vodenju ustvarjenega sveta in so varuhi njihovega reda. Proti temu izmišljenemu nauku pismo razvija apostolsko oznanilo o Kristusovi velikonočni zmagi nad nevidnimi silami. Hoče povedati, da so tudi nebeške sile ustvarjene po Kristusu. Hoče poudariti Kristusovo predhodnost in nadvlado, hkrati pa trdi, da je Kristus vez, ki povezuje vse stvari, saj je on glava telesa, to je Cerkve. Tu glava pomeni vir življenja in rasti, kot so Grki razumeli razmerje glave do telesa. Kristus, ki je vladar vesoljskih sil, je tudi vzvišena in oživljajoča glava Cerkve.
Kristus je s svojim odrešenjem začetek novega stvarjenja, začetek odrešenega človeštva, ki se zbira v Cerkvi. Je tudi prvorojenec vstalih od mrtvih, saj je njegovo vstajenje počelo vstajenja vseh tistih, ki mu sledijo po poti križa. V njem se je naselila vsa polnost. Polnost božanstva prebiva v Kristusu. Tu ima sprava največje razsežnosti, saj zajema nebo in zemljo. Verniki bodo spravljeni z Bogom, ki bodo opravičeni po Kristusovi smrti in bodo polni upanja pričakovali eshatološko odrešenje, zadnji sad Kristusovega vstajenja. Kot je bilo po njem vse ustvarjeno, tako je po njem odrešeno vse, kar je na zemlji in kar je v nebesih.
V njem je utemeljeno vse…po križu…po njegovi krvi. Drugo berilo razširja razbojnikovo slutnjo do neskončnosti, ne da bi žrtvovalo središče Jezusovega kraljestva – njegov križ. Celotno stvarstvo mu je kot kralju podvrženo, saj brez njega sploh ne more bivati. »V njem je utemeljeno vse.« Oče si je že od začetka zamislil takšen svet, ki naj bi postal »kraljestvo njegovega ljubljenega Sina, in to ne samo od sebe, temveč izrecno tako, da je v Jezusu »vsa sprava«, da imamo mi v njem »odrešenje«, »odpuščanje grehov« in tako, da ni mogoče utemeljiti tega »miru med vsemi bitji«, končno med nebom in zemljo, drugače kot »na križu po njegovi krvi.« Šele v tem najvišjem žrtvovanju med posmehom Judov in poganov ter zapustitvijo in zatajitvijo kristjanov, se je v Sinu razodela vsa Božja ljubezen do sveta, tako da ta Božja ljubezen v podobi Sina more doseči kraljevsko gospostvo nad vsemi stvarmi.
/ Lk 23 35-43/
Ljudstvo gleda in opazuje, kaj se bo zgodilo. Ljudstvo sočustvuje z Jezusom in ne odobrava njegove usmrtitve. Drugačno držo so zavzeli narodni voditelji, ki so se norčevali iz njega. Norčevanju voditeljev se pridružuje tudi zasmehovanje vojakov. Temu sledi tudi roganje levega razbojnika. Jezusu ni treba odgovoriti. Zanj se je zavzel desni razbojnik in mu namenil prijazno besedo. Priznanje lastne krivde mu je prineslo milost, da je zmogel izreči molitev cestninarja, skesanega grešnika. Kesanje je našlo odpuščanje. Bog spregovori. Eno samo dejanje čiste ljubezni in vse hudobno življenje je izbrisano. »Desni razbojnik, sveti delavec zadnje ure, naredi nas za norce upanja«. (Francois Mauriac).
Eden je Jezusov napis vzel resno: »Spomni se me…«Napis na križu ima tukaj učinek, da nekdo v izročilu vsebovano Božje kraljestvo vzame resno in ga prvič razume kot Kristusovo kraljestvo, da se stari izraz »Bog je kralj«, ki ga najdemo v psalmih, spremeni v »Kristus je kralj«. Kako si ga je desni razbojnik predstavljal, ni pomembno. Vsekakor tako, da more ta kralj z močjo, ki mu je pripisana, dejansko pomagati njemu, ki je nemočen tik pred smrtjo. To je bila prva slutnja Jezusove kraljevske moči.
