4. ADVENTNA NEDELJA – berilo, evangelij, pridiga, otroško petje_audio
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,39-45)
Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«
PRIDIGA:
OBISK
Današnja nedelja pripoveduje o srečanju dveh mater in dveh sinov. Marija je šla kmalu po oznanjenju na pot. Razlog je bil ta, ker je Marija zvedela, da je tudi Elizabeta noseča. Šla je sama. Jožef je šele kasneje zvedel za Marijino materinstvo. Pot je trajala tri dni. Marija je bila zamišljena. Ko je prispela v Ain Karim, je našla oba doma. Zaharija je pravkar prišel domov po 24. tednih dežurstva v templju. Marijin naravni pozdrav ob prihodu je dobil nadnaravno vsebino. Otroka v njunih telesih sta se pozdravila tako, da sta nosečnici čutili, da sta se otroka zganila – pozdravila. Nato je Elizabeta prva uresničila Marijino prerokbo: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« Druga je bila žena v množici poslušalcev: »Blagor telesu…..«
Od tedaj naprej, do današnjih dni, nepregledne množice vernikov, umetnikov in glasbenikov na različne načine ponavlja Elizabetine besede. Cerkev je te besede združila z angelovimi besedami. Nastala je najstarejša in najbolj razširjena molitev Zdrava Marija. Molitev je poznal že Gregor Veliki, ki jo je v 6. stoletju vključil v svoj antifonar, kot darovanjski spev na 4. adventno nedeljo.
Cerkev je že v 12. stol. vernike opozarjala, da morajo poleg veroizpovedi in Oče naša znati tudi Zdrava Marija. Šele v 15. stol. molitev dobi tudi drugi del – Sveta Marija.
Po pozdravu in blagoslovu se je Elizabeta zavedala pomembnosti tega, kar se dogaja: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« V tonu Elizabetinih besed Marija pove svojo preprosto in večno hvalnico: Magnificat.
Čudovita je od samega Boga prepletena stara in nova zaveza. Celotna stara zaveza je predhodnica za Kristusa. Ljudje so imeli zelo medlo predstavo o tem, kaj naj pričakujejo kot rešitev. Ko so bile naše matere noseče, so nas prinašale v cerkev, kjer smo se prvič srečali z Jezusom. Takrat smo že prejeli dar Božje bližine. Marsikdo od nas je svojo že davno izvolitev spoznal šele kasneje, čeprav je mogel biti že v materinem telesu izbran in poklican. Že takrat se je določila naša pot življenja.
Tone Kompare, župnik
