4. nedelja med letom – berilo, evangelij, pridiga
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,21-30)
Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu včasu preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.
PRIDIGA:
/ Jer 1,4-5.17-19 /
Tu gre za pogum pogumnega poslanca v odnosu do upornih. Gre za škandal, spotiko. Trdoto upora ljudi proti Bogu mora zdržati. Bog sam je neizprosno z njim. Nikogar se mu ni treba bati. Ne bodo ga mogli premagati. To, koliko stane to krhkega človeka se bo razodelo v prerokovih notranjih in zunanjih stiskah.
Jeremija je imel malodušen značaj. Preroška služba mu sploh ni bila pisana na kožo. Gospod ga je kljub temu izbral že pred rojstvom. Podobno je bil izbran sodnik Samson, Janez Krstnik in Pavel. Vse je Bog že pred rojstvom tudi posvetil. Posvetiti pomeni oddeliti ga za Božjo službo. Pomeni tudi dvigniti ga na višjo raven, da more prihajati v stik z Bogom. Posvetiti vključuje tudi določiti ga za neko službo.
Judje so grdo ravnali z Jeremijem, ker so čutili, da je poslan za vse narode, ne le za Jude. Zgodovina Izvoljenega ljudstva je bila vedno povezana z usodo vsega Bližnjega vzhoda. Preroki so imeli namreč globoko prepričanje, da Bog vlada vsemu stvarstvu, da je Bog vse zgodovine. Jeremija namreč veliko svojih govorov namenja poganskim narodom. Prerok mora biti pripravljen izpolniti določeno povelje. Ledja mora imeti opasana. Prišli bodo težki časi in prerok mora zavzeti moško držo. Ne sme se ustrašiti, ampak se mora zavedati svojega poslanstva in temu primerno tudi delovati. Ne sme se bati tistih, katerim je poslan, sicer ga bo Bog kaznoval in ga osramotil. Mora biti utrjeno mesto, železen steber, bronast zid, da bo mogel kljubovati vsem družbenim slojem. Nastopal bo z Božjo močjo. Iz Jeremijevega življenja vidimo, da se je moral vedno boriti proti javnemu mnenju. Čeprav je bil malodušnega značaja, je odlično izvršil svoje poslanstvo, ker mu je Bog obljubil: »Zakaj jaz sem s teboj, da te obvarujem.«
/ 1 Kor 12,31.13,1-13 /
Berilo je visoka pesem o ljubezni, »o odličnejši poti«. Edino ta vodi k cilju. Vse drugo ne zadostuje. Da Bog po prerokih, končno po Kristusu in Cerkvi izziva ljudi, je samo del njegove ljubezni. In vsi, ki jim je zaupana ta naloga, morajo to delati samo iz ljubezni in v ljubezni, drugače govorijo samo iz sebe. Ob najostrejši besedi, ki jo moramo v Božjem imenu izreči, morajo naši bratje občutiti v nas na delu Božjo ljubezen.
Odlomek ima tri dele in obravnava bratsko ljubezen. Ljubezen do Boga je vedno povezana z vero in upanjem. Med Korinčani je bila karizma jezikov najbolj cenjena. Isto velja za karizmo preroštva. Preroštvo ni toliko v napovedovanju dogodkov, pač pa v govorjenju po navdihu Svetega Duha in v posredovanju Božje besede v vprašljivih časih in primerih.
Spoznanje skrivnosti in vednosti nista toliko v novih spoznanjih , pač pa na poglabljanju teh skrivnosti. Tudi vera brez ljubezni nima vrednosti, čeprav bi bila potrjena s čudeži. Na koncu Pavel misel pripelje do tega, da bi kristjan mogel narediti junaška dejanja ljubezni do bližnjega, pa brez prave ljubezni. Aktivna ljubezen je pomembnejša od efektivne, ker zunanja dejanja dobijo svojo vrednost od notranjega razpoloženja in naravnanosti. Samo notranja aktivna ljubezen daje krščanskemu življenju nadnaravno vrednost in uspeh.
2. Dela ljubezni. Odstavek govori o tem, kaj je ljubezen. Našteva petnajst lastnosti kreposti ljubezni. Deli jih na pozitivne in negativne. Pozitivne jemlje iz Kristusovega življenja, negativne pa iz življenja Korinčanov. Govori o čisto vsakdanjih stvareh. Vsak človek mora torej sproti preverjati svojo ljubezen v odnosu do sočloveka. Tu gre predvsem za navadno potrpežljivost in dobrotljivost. Kar osemkrat našteje, kaj ljubezen ni. Nazadnje nastane vprašanje, katero ljubezen Pavel opeva: ali tisto od Boga ali ono do bližnjega. Odgovor: ljubezni ni mogoče deliti. Ljubezen je samo ena, ki se kaže enkrat v razmerju do Boga, drugič pa v razmerju do človeka.
3. Neskončnost ljubezni. Pavel pojasnjuje, kako bodo počasi odpadle vse karizme, ki so jih Korinčani tako cenili. Te so dane za ta čas in ta svet. Zato so nepopolne. Posvetnemu in meglenemu spoznanju skozi ogledalo ustvarjenih stvari bo sledilo neposredno in jasno spoznanje večnega življenja. Na koncu omenja tri Božje kreposti, ki so pod vsakim vidikom pomembnejše. Z njimi imamo neposreden dostop do Boga samega, vendar le po njegovi milosti. Najprej imenuje vero, po kateri se človek odpre Bogu in njegovim nadnaravnim darovom. Vera in ljubezen se med seboj dopolnjujeta in podpirata. Zato za zdaj ostaneta. Na cilju pa ne bosta ostala kot vera in upanje, ker se vera izniči ob gledanju, upanje pa počiva na doseženem cilju. Z ljubeznijo pa ne bo nobenih sprememb, ker ima v sebi že vso polnost in že v sebi dosega cilj.
/ Lk 4,21-30 /
Jezus v evangeliju prevzame držo preroka. Poslušalce odkrito izzove. Oni mu pa mečejo v obraz: kaj nam more ta povedati novega? Ali se zdi, da je Jezusovi izzivanje rojakov ne modro? Ali ni sam kriv, da so ga želeli pokončati? Odgovor: diplomatska opreznost ne pomaga k resnici. Tega ne premosti nobena inkulturacija. Jezus svoj prihod kaže kot prihod milostne dobe, ki jo napoveduje prerok Izaija. Poslušalci mislijo, da ga poznajo, zato ostajajo brez vere. Jezus postane zanje skala pohujšanja. Odgovori jim z dvema pregovoroma. Poslušalcem želi dopovedati, da je prišel k vsem ljudem dobre volje, ne le k rojakom. Za njegove poslušalce je bilo to preveč. Luka želi poudariti, da Jezus želi dosledno hoditi svojo pot. To se ne more končati drugje kot v Jeruzalemu. To je že napovedal, ko je zaključeval svoje poslanstvo: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani. Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!« (Lk 13,33).
Tone Kompare, župnik